20.500.12556/RUNG-2501
Pesnica Ljubka Šorli in njen Venec spominčic možu na grob v luči Prešernovega
Poetika Ljubke Šorli se pretežno zgleduje po oblikovnih vzorcih slovenskega pesniškega prvaka Franceta Prešerna, njen pesniški jezik pa izhaja iz preproste in melodične pesniške besede rojaka Simona Gregorčiča. Sonetni venec, ki ga je posvetila svojemu
možu Lojzetu Bratužu, ne more skriti podobnosti s Prešernovo umetnino, posvečeno Juliji Primic. Ta podobnost ne vključuje samo zunanjih, formalnih sestavin, temveč obe pesnitvi povezujejo tri vodilne teme: ljubezen, narod in poezija, ki ima v Prešernovi
pesnitvi isto vlogo kot pri Ljubki Šorli religija. V obeh primerih gre za idealiteto, ki omogoča izhod iz bivanjske stiske lirskega subjekta. Če je pri Prešernu njegovo
narodnoozaveščevalno poslanstvo poudarjeno, je pri Šorlijevi prikrito; Prešeren je ubesedil pesem upanja, Ljubka Šorli pesem večnega in žalostnega spomina. Ne glede na pomembno razliko v slogovnem prijemu je v obeh pesnitvah temeljni odnos med lirskim
subjektom in idealiteto izrazito disharmoničen.
literarni kanon
klasičen pesniški izraz
sonetni venec
France Prešeren
Lojze Bratuž
ljubezenska poezija
domoljubje
religiozna tematika
disharmonija
true
true
true
Slovenski jezik
Ni določen
Delo ni kategorizirano
2016-07-14 22:07:04
2016-07-18 15:09:35
2023-06-09 03:17:23
0000-00-00 00:00:00
2010
0
0
34-52
2010
0000-00-00
NiDoloceno
Objavljeno
NiDoloceno
0000-00-00
0000-00-00
0000-00-00
4439291
URN:SI:UNG:REP:GDSXEJIJ
Univerza v Novi Gorici
0
1
0