Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Diplomsko delo Habitus + Capital = v osnovi raziskuje vlogo fotografije kot orodja za širjenje percepcije posameznika ter posledično družbe. Naloga je zastavljena tako, da teoretični del zagovarja praktični, kar z drugimi besedami pomeni kombinacijo tehnik, s katerimi so predstavljena področja socialno dokumentarne fotografije ter njenega vpliva. V kombinaciji z terapevtsko vlogo fotografskega medija se naloga dotika vprašanja, ali družbeno okolje, v katerem živimo, spreminja posameznikovo razmišljanje in na daljše časovno obdobje posledično tudi družbo ter obratno. V teoretičnem delu na začetku spoznamo osebni pogled avtorja na fotografijo, skozi katerega je predstavljeno poglavje o fotografiji kot orodju za širjenje percepcije. Nato so predstavljeni osnovni koncepti ter razmišljanje na podlagi ugotovitev drugega dela knjige General Sociology, ki so osredotočeni na razumevanje naslova diplomskega dela. Sledi krajša predstavitev zgodovine fotografije, ki se v nadaljevanju osredotoča na ključne spremembe pri dojemanju fotografije kot medija. V tem kontekstu spoznamo tudi razlike med reportažnim, dokumentarnim in sodobnim pristopom do teme. V glavnem delu spoznamo več o pomembnih avtorjih, ki so pripevali izredna dela, vezana na terapevtsko noto fotografije, za konec pa sledi opis serije socialno dokumentarnih fotografij (praktični del) ter kako je ta povezana s celotno zasnovo. Pri izdelavi praktičnega dela naloge, torej serije socialno dokumentarnih fotografij, ki so nastale v obdobju enega leta, so glavno vlogo pri izbiri tehnike in pristopa do teme igrala naslednja svetovno znana imena: Andreas Gursky, Edward Burtynsky, Stephen Shore ter Pierre Bourdieu. S pomočjo serije fotografij so v nadaljevanju naloge prikazani različni dosežki družbe na izbranih območjih, ki odražajo raziskovalno vprašanje. Namen fotografij je predvsem spodbuditi mlade k raziskovanju samega sebe ter vzpostavitev osebnega jaza v kombinaciji z družbenim okoljem, saj lahko tako vizije še posebej v svetu umetnosti prerastejo navidezne meje, ki jih poznamo kot rezultat bodisi kulturnega, socialnega bodisi simbolnega vidika kapitala.
Ključne besede: habitus, kapital, socialno dokumentarna fotografija, terapevtska vloga, družbeno okolje, razvoj zavesti, diplomske naloge
Objavljeno v RUNG: 08.03.2024; Ogledov: 275; Prenosov: 4
Celotno besedilo (5,22 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Diplomsko delo preučuje literarna besedila slovenskih avtoric in avtorjev, ki na mesto glavnih književnih likov postavljajo žensko, ki ne nastopa več v svoji tradicionalni vlogi (žena/mati/ljubica), temveč predstavlja novo družbeno vlogo (izobraženka/intelektualka). V zadnjem desetletju 19. stoletja in v obdobju do 2. svetovne vojne so slovenske pisateljice v svojih literarnih besedilih predstavile nov književni lik v slovenski literaturi – lik intelektualke. Predstavile so like žensk z intelektualnimi ambicijami, ki si z izobrazbo pridobijo poklic, s katerim vstopijo v javno sfero življenja. Zaposlujejo se na področju šolstva (študentke, učiteljice), umetnosti (pisateljice, glasbenice) in naravoslovja (znanstvenice, inženirke). Znotraj javne sfere se soočajo z različnimi težavami: nezadovoljstvo s poklicem (neenakopravnost, celibat), odpor do domačega okolja (patriarhalna družbena ureditev), finančno pomanjkanje (necenjeno delo), razdvojenost (čustva/razum) in neuresničenost (družina/služba). Nekatere življenje spremenijo s poroko, vendar niso srečne, saj s tem pristanejo na podrejeni položaj znotraj zasebne sfere, manj je takih, ki pod težo življenja resignirajo, zbolijo ali umrejo, največ je tistih intelektualk, ki težkemu življenju in poklicu navkljub zavračajo tradicionalno vlogo ženske v družbi, si želijo enakopravnosti in znotraj težke situacije vztrajajo. Na ta način so slovenske pisateljice opozarjale na neenakovreden položaj žensk v družbi in dokazovale, da je ženski spol enakovreden moškemu ter si zasluži enake temeljne človekove pravice, to so pravica do izobrazbe, zaposlitve, plačila, politične volilne pravice. Opozarjanju na problematiko neenakovrednega položaja žensk v družbi so se pisateljicam v dvajsetih letih 20. stoletja pridružili slovenski pisatelji, tudi v njihovih besedilih se namreč pojavijo glavni ženski književni liki, ki zavzemajo novo družbeno vlogo, čeravno jih je številčno manj kot pri pisateljicah.
Ključne besede: slovenske pisateljice, slovenski pisatelji, Lea Fatur, Marica Nadlišek Bartol, Zofka Kveder, Marija Kmet, Marijana Kokalj Željeznova, Milena Mohorič, Silva Tdina, Stanko Majcen, France Bevk, Ivan Mrak, intelektualka, ženska družbena vloga, enakopravnost
Objavljeno v RUNG: 12.12.2018; Ogledov: 4358; Prenosov: 203
Celotno besedilo (682,77 KB)