Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Kritična analiza novega učnega načrta za pouk slovenščine v gimnazijah.
Ključne besede: učni programi, knjižna vzgoja, srednje šole, učni načrt, književnost, Slovenija, srednja šola, gimnazija
Objavljeno v RUNG: 20.12.2017; Ogledov: 4154; Prenosov: 0
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Predlog avtentične razlage treh členov Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki govorijo o učni in delovni obveznosti osnovnošolskih, srednješolskih in višješolskih učiteljev. Po tej razlagi pomeni izpolnitev časovno opredeljene učne obveznosti skupaj s časovno neopredeljenim drugim delom tudi izpolnitev 40-urne tedenske delovne obveznosti.
Ključne besede: učna obveznost, delovna obveznost, MIZŠ, SVIZ, ZOFVI, osnovna šola, srednja šola, višja šola 40-urni delovni teden
Objavljeno v RUNG: 07.07.2017; Ogledov: 4314; Prenosov: 0
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Gregorčičeve pesmi so se začele pojavljati v srednješolskih berilih relativno zgodaj (v Sketovih čitankah v osemdesetih letih devetnajstega stoletja), vendar to pretežno niso tiste pesmi, ki jih danes uvrščamo v ožji Gregorčičev kanon. Gre za pesmi, ki so ustrezale tedanjim ideološkim okvirom avtorjev srednješolskih beril, predvsem z nabožno in državotvorno vsebino v smislu gesla »Vse za vero, dom, cesarja!«. Druge, bolj sporne pesmi (Soči, Človeka nikar, Moj črni plašč), od katerih predvsem prvi dve danes uvrščamo v sam vrh Gregorčičeve poezije, so se začele pojavljati šele na začetku 20. stoletja oz. šele po prvi svetovni vojni. Pesem Soči je bila tudi kasneje (v obdobju fašizma pred drugo svetovno vojno in med okupacijo) zaznamovana in zato praviloma izločena. Gregorčičeve pesmi so v primerjavi z drugimi šolskimi avtorji skoraj osemdeset let sodile v najožji vrh (od 3. do 5. mesta), v šestdesetih letih 20. stoletja so še vedno cenjene, po šolski reformi v osemdesetih letih pa postane Gregorčič marginalen avtor. Drugače kot v osrednjih slovenskih berilih je v zamejskih primorskih čitankah, kjer je Gregorčič še vedno cenjen pesnik. Le poesie di Simon Gregorčič cominciarono ad apparire nei libri di lettura per le scuole secondarie relativamente presto (nei libri di lettura di Sket negli anni ‘80 dell’Ottocento), benché in prevalenza non fossero quelle che oggi sono introdotte nel canone di Gregorčič. Si tratta di poesie su misura dell’allora attueale quadro ideologico degli autori di libri di lettura per le scuole medie di contenuto religioso e patriottico nel senso dello slogan »Tutto per la fede, la patria e l’imperatore!«. Altre poesie, più controverse (Soči, Človeka nikar, Moj črni plašč) di cui soprattutto le prime due sono oggi considerate i capolavori della poesia di Gregorčič, apparvero appena all’inizio del XX secolo, più precisamente dopo la prima guerra mondiale. La poesia Soči fu anche più tardi (nel periodo fascista, prima della seconda guerra e durante l’occupazione) connotata e perciò generalmente esclusa. Per quasi ottant’anni le poesie di Gregorčič furono, a differenza degli altri autori studiati nelle scuole, introdotte tra le più studiate (dal terzo al quinto posto); negli anni ‘60 del XX secolo sono ancora apprezzate, dopo la riforma scolastica negli anni ‘80, invece, Gregorčič passa tra gli autori marginali. A questa situazione nei libri di lettura sloveni si oppone quella nei libri di lettura della minoranza slovena in Italia dove Gregočič rimane un poeta stimato.
Ključne besede: Gregorčič, pesmi, srednja šola, berilo, Soči
Objavljeno v RUNG: 26.09.2016; Ogledov: 5864; Prenosov: 245
Celotno besedilo (106,52 KB)

Opis: V prvem stoletju izhajanja srednješolskih beril (od uvedbe slovenščine kot predmeta po marčni revoluciji do prve petletke po drugi svetovni vojni) je bilo objavljenih čez sto prispevkov s tematiko rudarstva oz. drugih dejavnosti, povezanimi z njim, večinoma v prozni obliki, veliko pa je bilo tudi pesmi. Prvi zapisi imajo izrazito afirmativen odnos do rudarjenja, saj v tem vidijo možnost za splošno blagostanje (npr. Vodnikova pesem Na moje rojake ali Vrtovčev zapis Pogled z Nanosa). Proti koncu 19. stoletja se pojavijo prvi zapisi o negativnih plateh rudarjenja ali o varljivosti hlepenja po dragocenih rudnih bogastvih (npr. Jurčičeva proza Mornar in rudar in Erjavčeva črtica Ni vse zlato, kar se sveti.) Šele v obdobju med dvema vojnama se pojavi več prispevkov, ki predstavljajo rudarjenje kot nehumano in nevarno dejavnost (npr. Župančičeva pesnitev Duma ali Javornikova črtica Zasulo ga je oz. Nesreča v rudniku. Po drugi vojni se spet ponovno pojavi optimistični pristop: v osrednjih berilih kot poveličevanje socialističnega napredka (npr. sestavek Rudarji tekmujejo) ali v zamejskih berilih kot poveličevanje kapitalistične industrializacije (npr. sestavek Zakladi zemlje so vir civilizacije, kulture in blaginje). O proizvodnji živega srebra v Idriji se ves čas piše kot o veliki posebnosti, ki širi slavo slovenskih dežel po vsem svetu. Prispevki o tem so bili objavljeni v osmih sestavih beril, prvi že v Bleiweisovem sestavu za nižje srednje šole leta 1850, zadnji pa v Beličičevem zamejskem sestavu leta 1947. O odkritju živega srebra oz. o idrijskem rudniku pišejo kar štirje pričevalci: J. V. Valvazor, M. Kastelic, Fl. Hrovat in J. C. Oblak.
Ključne besede: rudarstvo, srednja šola, berilo, didaktika, Idrijski rudnik
Objavljeno v RUNG: 14.07.2016; Ogledov: 4369; Prenosov: 229
Celotno besedilo (78,00 KB)

Opis: Disertacija obravnava dva problemska sklopa: poezijo Franceta Prešerna v srednješolskih učbenikih za pouk književnosti od leta 1850 do leta 2010 ter recepcijo Prešernovih pesmi skozi čas in v sodobnosti. V prvem problemskem sklopu razkriva dejavnike in postopke šolske kanonizacije Prešerna ter razvoj didaktizacije beril v smeri učne knjige za samostojno delo z besedilom. V drugem problemskem sklopu raziskuje posebnosti pri razumevanju, doživljanju in vrednotenju Prešernovih pesmi ter načine za njihovo čimbolj učinkovito šolsko predstavitev. Glede na to, da se je kanonizacija Prešerna začela že za časa njegovega življenja, je bil seveda vseh 160 let kanonski avtor, vendar pa kljub nenehnemu označevanju Prešerna za "največjega slovenskega pesnika" po številu besedilnih enot v berilih ni bil vedno prvi avtor, pač pa so ga večkrat prehitevali mlajši književniki, ki so bolj ustrezali trenutnim afinitetam sestavljavcev srednješolskih beril. Predvsem v drugi polovici 19. stoletja in tudi kasneje je bil zaradi negativnega odnosa šolskih oblasti do ljubezenske poezije izbor Prešernovih pesmi praviloma manj primeren (na nižji stopnji je bil največkrat objavljen sonet Memento mori, na višji stopnji pa cikel Soneti nesreče), nekatere ljubezenske pesmi pa so celo cenzurirali. Od druge polovice 19. stoletja do danes se je razvijal didaktični instrumentarij srednješolskih beril (najprej so začeli dodajati stvarne opombe, kasneje pa še vprašanja in naloge za dejavno razčlembo leposlovnega besedila), vendar so še zlasti v obdobju po drugi svetovni vojni nekateri sestavi beril didaktično pomenili izrazito nazadovanje. Od sedemdesetih let dalje berila vključujejo tako literarnovedne vsebine kot vprašanja in naloge, sodobna berila pa se praviloma (izjema je npr. antološki sestav Krakar 2003) razvijajo v smeri vezanega berila z relativno majhno ponudbo leposlovnih besedil. Zgodovinski pregled je pokazal, da so imeli težave z razumevanjem Prešernovih pesmi že njegovi sodobniki, kasneje pa tudi izobraženci, celo poznavalci Prešerna. Empirični preizkusi med slovenskimi srednješolci potrjujejo visoko recepcijsko zahtevnost Prešernove poezije. Nekatere osrednje Prešernove pesmi (npr. Krst pri Savici) zahtevajo izjemno gostoto dodanih opomb, zato je najustreznejše didaktično sredstvo za boljše razumevanje in doživljanje oblikovno in slogovno zahtevne klasične poezije dodana prozifikacija, kar so v celoti potrdili tudi rezultati pedagoškega eksperimenta.
Ključne besede: poezija, Prešeren, didaktika, recepcija, kanonizacija, srednja šola, berilo, kanonizacija, prozifikacija, pedagoški eksperiment
Objavljeno v RUNG: 12.05.2016; Ogledov: 5950; Prenosov: 204
Celotno besedilo (10,63 MB)