Repozitorij Univerze v Novi Gorici

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 220
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Okolju prijazna sinteza metanola s hidrogeniranjem ogljikovega dioksida preko trikomponentnih katalizatorjev
Teja Cankar, 2017, diplomsko delo

Opis: Zaradi naraščanja koncentracije CO2 v ozračju in njenega negativnega vpliva na okolje, se išče načine, s katerimi bi to koncentracijo zmanjšali. Ena izmed možnosti je direktna hidrogenacija atmosferskega CO2 do metanola, s čimer bi CO2 uporabili kot surovino, hkrati pa pridobili metanol, ki je uporabna kemikalija. Ta proces zahteva uporabo učinkovitega in stabilnega katalizatorja ter optimalne reakcijske pogoje. V tem raziskovalnem delu smo s katalitičnimi testi proučevali vpliv reakcijskih pogojev, različnih komponent katalizatorja in sinteznih metod na učinkovitost katalizatorjev za sintezo metanola. Kot optimalna temperatura in tlak sta se izkazala območja od 220 do 240 °C in od 40 do 50 barov, kjer je reakcija dovolj hitra, hkrati pa še ni bistveno termodinamsko zavrta, in pride do zadostne količine sintetiziranega metanola. Kot najbolj učinkovito molsko razmerje plinov se je izkazalo H2 : CO2 = 3 : 1 in kot najbolj učinkovita plinska urna prostorska hitrost 6000 h-1. To sta pogoja, kjer je količina sintetiziranega metanola zadosti velika ob sprejemljivi porabi reaktantov. Kot najbolj učinkovit katalizator se je izkazal komercialno uporabljen HiFUEL®, dobre lastnosti pa sta pokazala tudi CuO/MgO/Al2O3 in CuO/ZnO/CeO2. CuO/MgO/Al2O3 katalizator je dobro aktiven v širšem temperaturnem območju (220–260 °C), njegova aktivnost je okoli 0,6 molCH3OH•l-1•h-1. Prednost CuO/ZnO/CeO2 katalizatorja pa je izredno visoka selektivnost, in sicer pri 220 °C približno 65 %.
Ključne besede: hidrogenacija CO2, sinteza metanola, učinkovitost katalizatorjev, reakcijski pogoji, različna sestava katalizatorjev
Objavljeno: 17.11.2017; Ogledov: 27; Prenosov: 0
.pdf Polno besedilo (5,84 MB)

2.
Vpliv notranjih in zunanjih okoljskih dejavnikov na nastanek virusov HPV
Jana Sitar, 2017, diplomsko delo

Opis: Humani virusi papiloma so eden najpogostejših vzrokov spolno prenosljivih bolezni in nastanka nekaterih vrst raka, kot so rak materničnega vratu, rakava obolenja na spolovilih ter rak glave in vratu. V diplomskem delu smo ugotavljali vpliv notranjih in zunanjih dejavnikov na nastanek in infektivnost virusov HPV-16, določali pa smo tudi strukturne lastnosti virusnega plašča. Kot notranji dejavnik smo uporabili gostiteljski protein SNX17, ki je ključen za okužbo HPV, kot zunanji dejavnik pa nanodelce titanovega dioksida, ki so pogosta sestavina kozmetičnih izdelkov. Pri pridobivanju virusnih delcev HPV-16 v celični liniji 293TT smo ugotovili, da protein SNX17 in nanodelci TiO2 ne vplivajo na količino virusnih delcev, vplivajo pa na njihovo infektivnost. Potrdili smo, da je protein SNX17 ključnega pomena za okužbo HPV, saj so imeli mutirani virusni delci AA2 bistveno zmanjšano stopnjo okužbe. Podobno smo ugotovili pri uporabi nanodelcev TiO2, kjer je bil upad infektivnosti sorazmeren koncentraciji uporabljenih nanodelcev med fazo nastanka virusnih delcev. Pri strukturnih lastnostih virusnega plašča smo analizirali količino in vrsto vključene reporterske DNA, stabilnost plašča in razmerje proteinov L1 : L2 v plašču. Ugotovili smo, da vezava plaščnega proteina L2 s SNX17 in prisotnost nanodelcev TiO2 na te lastnosti ne vplivata. Zaključili smo, da izbrani okoljski dejavniki, protein SNX17 in nanodelci TiO2 ne vplivajo na osnovne značilnosti nastanka virusnih delcev HPV-16, vplivajo pa na njihovo učinkovitost okužbe gostiteljskih celic.
Ključne besede: HPV, plaščni proteini, okužba, TiO2, SNX17
Objavljeno: 17.11.2017; Ogledov: 35; Prenosov: 0
.pdf Polno besedilo (1,73 MB)

3.
VPLIV ATMOSFERSKIH AEROSOLOV NA FIZIOLOŠKI IN VNETNI ODZIV MAKROFAGOV
Tina Čujec, 2017, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava vpliv aerosoliziranih delcev na fiziološki in vnetni odziv makrofagov J774.2. Makrofage smo v prvem delu izpostavili suspenziji filtra z delci črnega ogljika, v drugem delu pa smo postopek izpostavitve ponovili s suspenzijo filtrov, na katere so bili vzorčeni delci iz zunanjega zraka. V obeh primerih smo celice izpostavili različnim koncentracijam suspenzij in analizirali njihov vpliv po 24- urni ali 48- urni inkubaciji. Celično viabilnost smo določili z reagentom PrestoBlue, gensko stabilnost smo ugotavljali z imunofluorescenčno metodo (anti-fosfo-histon H2A.X), oksidativni stres pa smo kvantificirali z barvilom karboksi-H2DCFDA. Vnetni odziv izpostavljenih celic smo opazovali s testom fagocitoze in določanjem citokina TNFα (test ELISA). Rezultati so pokazali, da suspenzija črnega ogljika vpliva na celično živost makrofagov v odvisnosti od koncentracije dodane suspenzije. Dokazali smo povečan nastanek prostih kisikovih radikalov (ROS), znižano gensko stabilnost, ter povečan imunski odziv izpostavljenih celic. Delci črnega ogljika so bistveno povečali obseg fagocitoze in izločanje vnetnega citokina TNFα pri izpostavljenih makrofagih. Pri vseh testih se je odziv večal z višjimi koncentracijami suspenzije črnega ogljika. Rezultati analiz s suspenzijo realnih vzorcev so pokazali, da je vnetni imunski odziv eden prvih odgovorov makrofagov na izpostavljenost okoljskim aerosolom. Opazili smo tudi večje število poškodb DNA izpostavljenih makrofagov, medtem ko je bila viabilnost teh celic še neprizadeta. Na osnovi rezultatov magistrske naloge smo zaključili, da okoljski aerosoli sprožijo vnetni odziv izpostavljenih makrofagov, negativno pa vplivajo tudi na njihovo gensko stabilnost, viabilnost in nastanek ROS. Predvidevamo, da je izraženost učinkov odvisna tudi od koncentracije in sestave okoljskih aerosolov.
Ključne besede: Makrofagi, črni ogljik, okoljski aerosoli, vnetni odziv, genotoksičnost.
Objavljeno: 13.10.2017; Ogledov: 128; Prenosov: 9
.pdf Polno besedilo (1,85 MB)

4.
Heavy metal analysis with in-situ prepared copper film electrode as a tool for environmental monitoring
Nana Ivana Hrastnik, 2017, magistrsko delo

Opis: Monitoring and measuring heavy metals in the environment is of great importance and requires sensitive and reliable analytical techniques capable of detecting trace level concentrations. Nowadays, measurements of heavy metals are usually performed using sophisticated and expensive instrumental techniques, such as atomic absorption spectroscopy (AAS), atomic fluorescence spectroscopy (AFS), inductively coupled plasma mass spectrometry (ICP-MS), inductively coupled plasma optical emission spectroscopy (ICP-OES) etc. In this aspect, advanced electroanalytical (stripping) techniques represent a favourable alternative, facilitating sensitive and selective measurements of various analytes using relatively simple, portable and non-expensive instrumentation. This work is an investigation of novel copper-based electrodes for measuring trace levels of selected heavy metal ions, i.e. mercury(II), lead(II), tin(IV) and nickel(II). The methods of choice were anodic stripping voltammetry (ASV) in combination with the in-situ prepared copper film electrode (CuFE) for measuring low concentrations of mercury(II) and lead(II) (simultaneously) and tin(IV) in the test solutions and adsorptive cathodic stripping voltammetry (AdCSV) for determination of nickel(II). Metal-film electrodes are regularly employed in electrochemical stripping analysis due to their simple fabrication and surface regeneration. The newly developed CuFE appears to be a cheaper alternative to gold-based electrodes with several attractive electroanalytical characteristics, i.e. with low limits of detection (LOD), good repeatability and favourable linear response.
Ključne besede: Copper film electrode, anodic stripping voltammetry, adsorptive cathodic stripping voltammetry, heavy metals, environment.
Objavljeno: 12.09.2017; Ogledov: 197; Prenosov: 20
.pdf Polno besedilo (1,78 MB)

5.
ANALIZA EKSPLOZIVNOSTI IN DOLOČITEV VARNOSTNIH UKREPOV PRI PROIZVODNJI ALUMINIJEVEGA PRAHU
Janez Balantič, 2017, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava stanje na področju prašnih eksplozij v svetu. Na začetku so opisani prvi znanstveni pristopi k tej problematiki z navedbo statističnih podatkov, ki jim sledi opis znanstvenih teorij nastanka eksplozije. Zatem sledi predstavitev teoretičnih in zakonodajnih načinov za preprečitev eksplozije. Prikazana so doslej znana dejstva in različne teorije o vplivih aluminija na okolje in človeško telo. Pojasnjena je nevarnost eksplozije aluminijevih prahov ter podani napotki za varno in zdravo delo v eksplozijsko roženih prostorih. V eksperimentalnem delu smo določili osnovne karakteristike in lastnosti izbranih treh vzorcev Al prahu (dva prahova in zdrob), ki se proizvajajo. Vzorcem smo določili velikost in porazdelitev velikosti delcev, specifično površino delcev in termične lastnosti s termično analizo (TG/DTA). Obliko delcev vzorcev Al prahu smo določili z vrstično elektronsko mikroskopijo (SEM). Sledila je določitev minimalne vžigne energije MVE in maksimalnega eksplozijskega tlaka (pmax), maksimalne hitrosti rasti tlaka pri eksploziji (Δp/Δt)max ter izračun deflagracijskega indeksa prahu (Kst). Iz rezultatov analiz smo potrdili hipotezo, da so manjši delci eksplozijsko bolj občutljivi in popolneje izgorevajo ter kot taki pomenijo večje tveganje za nastanek prašne eksplozije. Ugotovili smo tudi, da so Al prahu z manjšimi delci dodani dodatki za zmanjšanje občutljivosti. Za konec smo dobljene rezultate primerjali z dostopnimi literaturnimi navedbami in ugotovili, da so odstopanja prevelika za varno uporabo. Zato je zaradi zagotavljanja zadostne varnosti pred načrtovanjem in delom priporočljivo določiti vsaj velikost in porazdelitev velikosti prašnih delcev. Ta podatek nam namreč omogoči, da v večini literature med kopico podatkov najdemo približno ustrezen vzorec. Seveda pa je potrebno za večjo verjetnost še bolje okarakterizirati vzorce in izvesti še več preizkusov, kar smo v našem primeru tudi izvedli. Vsaka eksplozija poleg takojšnjih vplivov na ljudeh in okolju pusti tudi dolgotrajne posledice, ki jih z današnjim stanjem tehnike in meritvami niti ne opazujemo in reguliramo. Zato velja, da je najboljši način preprečitve negativnih vplivov eksplozije onemogočanje pogojev za njen nastanek.
Ključne besede: aluminijev prah, prašna eksplozija, eksplozijski parametri, varnostni ukrepi pri proizvodnji aluminijevega prahu, vpliv aluminija na okolje in človeka
Objavljeno: 04.09.2017; Ogledov: 214; Prenosov: 10
.pdf Polno besedilo (7,48 MB)

6.
Mineralizacija odvečnega blata iz čistilnih naprav za komunalne odpadne vode s pomočjo ozonacije
Špela Hudobivnik, 2017, diplomsko delo

Opis: Odvečno blato predstavlja veliko finančno breme, saj strošek odstranjevanja blata na čistilnih napravah predstavlja kar 50% do 60% celotne finančne porabe. V današnjem svetu poznamo in uporabljamo več različnih načinov in procesov, ki potrjeno zmanjšujejo odvečno blato nastalo med procesom čiščenja odpadnih voda. Eden izmed teh procesov je ozonacija. Za namene primerjave v raziskovalnem delu, se je najprej ozoniralo samo blato, nato se je postopek ozonacije integriral v proces čiščenja odpadne vode s šaržnim biološkim reaktorjem (SBR). Za ovrednotenje procesa smo analizirali parametre KPK, TN, TP, NO3--N in NH4+-N, z analizo sušin in žarin pa se je določila koncentracija blata in koncentracija hlapne snovi v blatu za oceno uspešnosti odstranjevanja blata. S samo ozonacijo smo uspeli doseči znižanje koncentracije blata za 60,7% pri dozi 80 g ozona/kg suhe snovi. Koncentracije KPK, TN in TP v supernatantu so se z višjo dozo ozona pričakovano povišale, saj slednji poškoduje celično steno celic v blatu, to pa povzroči da se znotrajcelične snovi razpustijo v supernatant. Točko preloma smo določili pri dozi 30 g ozona / kg suhe snovi, zaradi najvišjega skoka KPK ter sorazmerno nizkega in obvladljivega povečanja koncentracij TN in TP. Pri integraciji ozonacije v proces čiščenja odpadne vode smo dosegli 83% znižanje količine odvečnega blata, pri povprečni dozi 11,1 g ozona/kg suhe snovi blata. KPK, TN, TP, NO3-N in NH4-N so bili pri čiščenju odpadne vode na iztoku pod mejno vrednostjo za izpust. Največji problem je predstavljal TN zaradi velikega vpliva ozonacije na denitrifikacijo. Poraba energije za ozonacijo je znašala 453 kW h na tono dehidriranega blata, kar, po naših izračunih, znese 46,95 € po toni.
Ključne besede: Čiščenje odpadne vode, odvečno blato, ozon, ozonacija, mineralizacija blata
Objavljeno: 04.07.2017; Ogledov: 523; Prenosov: 18
.pdf Polno besedilo (2,69 MB)

7.
POVEČANJE BIORAZGRADLJIVOSTI MULJA IZ PROIZVODNJE RECIKLIRANEGA PAPIRJA S POMOČJO UTEKOČINJANJA BIOMASE
Miha Skočir, 2017, magistrsko delo

Opis: Papirna industrija je ena od večjih porabnikov vode in energije na svetu in eden največjih proizvajalcev odpadne vode. Posebno ravnanje z odpadno vodo je zelo pomembno zaradi zaostrovanja okoljskih omejitev za ta sektor industrije. Aerobni, anaerobni in kombinirani sistemi se uporabljajo za čiščenje odpadne papirniške vode. Sodobna uporaba in obdelava papirniškega mulja običajno zajema sežiganje ali uporabo v gradbene namene ter produkcijo encimov. Ker je papirniški mulj biološko skoraj nerazgradljiv smo poskušali s hidrolizo izboljšati anaerobno razgradnjo mulja, kar bi ob produkciji biometana omogočilo energetski povratek procesu utekočinjanja mulja. S tem bi tudi bistveno zmanjšli količino primarnega in sekundarnega odpadnega papirniškega mulja iz odpadne papirniške vode. Namen naloge je bil preučiti postopek utekočinjanja papirniškega mulja v majhnem visokotlačnem reaktorju pri različnih temperaturah, različnih zadrževalnih časih in koncentracijah klorovodikove kisline (HCl). Optimalno utekočinjanje smo dosegli pri 280 ºC z učinkovitostjo 94 % (7 % HCl), sledijo učinkovitosti 91 % (6 % HCl), 87 % (5 % HCl) ter 71 % (4 % HCl). Po predhodnih raziskavah smo predvideli, da bosta anaerobno razgradnjo zavirala toluen in vinil krotonat, ki sta prisotna kot kemikaliji v proizvodnem procesu papirja. Za kvalitativno in kvantitativno določanje prisotnosti toluena in vinil krotonata - kot potencialna inhibitorja biorazgradnje - smo uporabili plinsko kromatografijo sklopljeno z masno spektrometrijo (GC-MS). Rezultati so pokazali da v mulju ni prisotnosti vinil krotonata, koncentracija toluena pa je nihala med 6,5±0,6 in 5±0,8 ppm, s čem smo dokazali da teh dveh inhibitorjev ni v mulju. Nadaljnja obdelava utekočinjenega mulja je potekala z anaerobno razgradnjo, kjer smo uporabili suspendirano in granulirano biomaso. Najboljši rezultat biometanskega potenciala je znašal 182 L/kgKPK, z 52 % biorazgradljivostjo. Z upoštevanjem porabe energije za izvedbo procesa utekočinjenja, je neto kurilna vrednost utekočinjenega mulja v najboljšem primeru znašala 2075 kJ/kg, kar je nižje kot običajna metoda sežiganja dehidriranega papirniškega mulja, ki daje energijsko vrednost med 2800 in 3600 kJ/kg.
Ključne besede: Biometanski potencial, biorazgradljivost, energetska bilanca, GC-MS, toluen, utekočinjanje papirniškega mulja, vinil krotonat.
Objavljeno: 29.06.2017; Ogledov: 353; Prenosov: 18
.pdf Polno besedilo (2,22 MB)

8.
Analysis of polychlorinated biphenyls adsorbed on plastic pellets: Comparison of extraction techniques
Petra Makorič, 2017, magistrsko delo

Opis: Plastic resin pellets are one of the main components of plastic fragments in the marine environment. They are small granules, generally cylinder or disk-shaped, with a diameter of a few millimetres used as industrial raw material for the production of plastic manufactured items. Resin pellets can be unintentionally released to the environment during manufacturing and transport, and can reach the ocean through processes such as surface run-off. Because of their environmental persistence, they are widely distributed in the oceans and on the beaches, all over the globe. Plastic pellets are also a sink of toxic compounds such as polychlorinated biphenyls (PCBs) that are present in the environment. During this thesis, we designed a protocol for extracting and analysing PCBs from marine plastic resin pellets. Although pressurized fluid extraction (PFE) is not commonly used in the field of microplastics, it is a reliable and efficient technique applied in other research areas. Thus, this method was tested in this work. PCBs were extracted from plastic pellets with PFE at 65 ºC and under 100 bar with hexane. Then, the extracts were concentrated to 1 mL, cleaned up on Florisil cartridge through solid-phase extraction. Prior to analysis on GC-ECD, the cleaned extracts were concentrated again. In the second part of the thesis, the following four extraction techniques of PCBs from plastic resin pellets were compared: Soxhlet extraction, PFE, ultrasonication and maceration. The obtain results have shown that the best efficiency and repeatability of extraction is achieved with PFE. In case of Soxhlet extraction, the results were unrepeatable. Maceration and ultrasonication had 40-45 % lower extraction efficiencies than PFE.
Ključne besede: PCB, plastic resin pellets, pressurized fluid extraction, Soxhlet, maceration, ultrasonication, microplastics
Objavljeno: 22.06.2017; Ogledov: 639; Prenosov: 30
.pdf Polno besedilo (1,95 MB)

9.
VSEBNOST IZBRANIH ELEMENTOV V VODI, SEDIMENTIH IN BIOLOŠKIH VZORCIH REKE SAVE
Ana Brodar, 2017, magistrsko delo

Opis: Glavni namen magistrskega dela je bil ugotoviti kolikšna je obremenjenost reke Save s potencialno strupenimi elementi kot so: As, Cd, Cr, Cu, Pb, Ni in Zn. V ta namen smo določili koncentracije potencialno strupenih elementov v vzorcih sedimentov, vode, različnih vrstah rib in školjk. Vzorci so bili odvzeti iz reke Save v 12 vzorčnih točkah razporejenih od izvira do izliva v Donavo. Določitev posameznih koncentracij v vzorcih vod in sedimentov je pokazala, da koncentracije elementov naraščajo dol vodno. Najnižje koncentracije potencialno strupenih elementov smo izmerili na območju prvega merilnega mesta, v Mojstrani, ki predstavlja referenčno točko, kjer ni virov onesnaženja. Najvišje koncentracije elementov smo izmerili ob večjih mestih vzdolž reke, in sicer v Zagrebu, Sremski Mitrovici ter Beogradu. Ekološko stanje sedimentov smo ocenili s smernicami za kakovost sedimentov, ki smo jih povzeli po literaturi. Rezultati so pokazali na slabo stanje sedimentov v Radovljici, Jasenovcu, Županji, Slavonskem Brodu, Sremski Mitrovici, Šabcu in Beogradu, kar je najverjetneje posledica vpliva težke industrije, kmetijstva in neočiščenih komunalnih odpadnih vod. V školjkah in ribah so bile določene koncentracije As, Cd, Cu, Cr, Pb, Ni in Zn v območju koncentracij določenih v školjkah in ribah iz Donave. Z izračunom faktorja prenosa (TF) med sedimentom in ribami smo ugotovili, da vnos potencialno strupenih elementov v ribo ni povezan izključno s sedimentom, medtem ko je TF med klenom in ščuko za Cr in Pb na vzorčnih mestih Slavonski Brod in Beograd ter za Ni v Beogradu pokazal na morebitni prenos elementov po trofični verigi. Na vseh vzorčnih mestih so koncentracije Pb, Cd in As v mišicah rib pod maksimalno dovoljeno koncentracijo, ki je predpisana v EU direktivi 1881/2006, ki opredeljuje maksimalne dovoljene koncentracije v človeški prehrani. Kljub temu smo z izračunom indeksa zdravstvenega tveganja (HRI) ocenili tveganje, ki ga za zdravje ljudi predstavlja vnos potencialno strupenih elementov z uživanjem rib. HRI je pokazal potencialno tveganje samo za As, saj je bila vrednost 1 presežena za mreno v Čatežu, Zagrebu, Šabcu in Beogradu, za ščuko v Šabcu in Beogradu ter za klena v Beogradu.
Ključne besede: bioakumulacija, potencialno strupeni elementi, reka Sava, ribe, sedimenti, školjke, voda.
Objavljeno: 09.06.2017; Ogledov: 479; Prenosov: 8
.pdf Polno besedilo (13,39 MB)

10.
Značilnosti dinamike vsebnosti vodne pare v ozračju nad Vipavsko dolino z uporabo daljinskega zaznavanja s sistemom GPS
Samo Škrlec, 2017, diplomsko delo

Opis: Vsebnost vodne pare v ozračju je ena pomembnejših meteoroloških spremenljivk pri numeričnem napovedovanju vremena kot tudi dolgoročnem preučevanju podnebja. Tradicionalni načini merjenja zaradi svojih pomanjkljivosti in stroškov obratovanja ne uspejo pokriti izredno heterogene prostorske in časovne porazdelitve vodne pare v ozračju. Z vse hitrejšim razvojem Globalnih navigacijskih satelitskih sistemov (GNSS), med katere sodi tudi Globalni sistem pozicioniranja (GPS), se vedno bolj uveljavlja daljinsko zaznavanje vsebnosti vodne pare v ozračju na podlagi zakasnitev satelitskih signalov GNSS. V ta namen smo v diplomski nalogi na podlagi skoraj dvoletnih meritev GPS z dvema načrtno postavljenima stacionarnima sprejemnikoma na območju Vipavske doline po uveljavljeni metodologiji, računali skupno vsebnost vodne pare v stolpcu ozračja nad postajo GPS in v sloju ozračja znotraj Vipavske doline – od dna do roba Trnovske planote. Rezultate vsebnosti vodne pare v ozračju smo nato analizirali, primerjali in ovrednotili na podlagi izračunane absolutne vlage in drugih meteoroloških podatkov iz bližnjih merilnih postaj, opisov razvoja vremena in fotografij vremenskih razmer na območju Vipavske doline. Ugotovili smo, da lahko prisotnost padavin ter specifične nehomogene porazdelitve vlažnih zračnih mas vplivajo na razlike v absolutni vlagi, določeni na merilnih postajah in povprečni absolutni vlagi v ozračju Vipavske doline, ocenjeni s pomočjo zakasnitve signalov GNSS.
Ključne besede: daljinsko zaznavanje, meteorologija GNSS, GPS, troposferska zakasnitev, absolutna vlaga
Objavljeno: 30.05.2017; Ogledov: 641; Prenosov: 21
.pdf Polno besedilo (3,50 MB)

Iskanje izvedeno v 0 sek.
Na vrh