Repozitorij Univerze v Novi Gorici

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


21 - 30 / 216
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
21.
Učinki herbicida glifosata v čisti obliki in v pripravku na deževnike (Eisenia andrei)
Sandra Dukić, 2016, diplomsko delo

Opis: Zaradi naraščanja svetovnega prebivalstva prihaja do vse večjih potreb po pridelavi hrane, posledično pa so tla izpostavljena vse večjim pritiskom izrabe ter različnim onesnaževalom, med katerimi prevladujejo pesticidi. Najbolj razširjen razred pesticidov v kmetijstvu so herbicidi, od katerih je najpogosteje uporabljen glifosat. Ker imajo pesticidi mnogokrat učinke na netarčne organizme, se zanje izvajajo ocene tveganj. Učinke na organizme se preverja s standardiziranimi ekotoksikološkimi testi. V okviru sledečega diplomskega dela se je raziskovalo oziroma primerjalo učinke dveh različnih oblik glifosata na deževnike vrste Eisenia andrei, Bouché, 1972. Uporabljen je bil glifosat v pripravku ter glifosat v obliki čiste aktivne učinkovine. Po podatkih iz literature naj bi bili pripravki zaradi vsebnosti pomožnih sredstev za talne organizme bolj strupeni. Pri ugotavljanju vpliva na rast deževnikov je prišlo do ugotovitve, da je glifosat v pripravku res bistveno bolj vplival na spremembo mas živali, saj so se v mnogih primerih znižale. Medtem so se pri čistem glifosatu povečale pri vseh uporabljenih koncentracijah pesticida. Na umrljivost v obeh primerih ni bilo vpliva, saj so preživele vse živali. Pri ugotavljanju vpliva na razmnoževanje je bil test s čistim glifosatom po kriterijih OECD neveljaven, zato ni bilo mogoče primerjati rezultatov. Vseeno je iz vseh dobljenih rezultatov mogoče sklepati, da glifosat za deževnike ni zelo strupen.
Ključne besede: Glifosat, pesticidi, deževniki, Eisenia andrei, strupenost, ekotoksikologija
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 930; Prenosov: 70
.pdf Polno besedilo (1,35 MB)

22.
Italijanski vrabec (Passer italiae) v Vipavski dolini
Mojca Grmek, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo raziskovali prisotnost odraslih samcev domačega vrabca (Passer domesticus Linnaeus, 1758) in italijanskega vrabca (Passer italiae Vieillot, 1817) ter križancev po naseljih v Vipavski dolini. Zanimalo nas je trenutno stanje, s pomočjo literature smo opisali tudi trend populacije italijanskih vrabcev v Vipavski dolini. Ugotovili smo, da delež odraslih samcev italijanskega vrabca v primerjavi z odraslimi samci domačega vrabca po naseljih od zahoda proti vzhodu Vipavske doline upada in da se je trend širjenja populacije italijanskih vrabcev po Vipavski dolini stabiliziral. Prav tako smo prišli do zaključka, da domači in italijanski vrabci med kmečkimi in mestnimi zgradbami ne izbirajo, temveč jih poseljujejo v skladu z razmerjem v naseljih.
Ključne besede: italijanski vrabec (Passer italiae), domači vrabec (Passer domesticus), populacijska dinamika, Vipavska dolina
Objavljeno: 07.09.2016; Ogledov: 749; Prenosov: 76
.pdf Polno besedilo (2,57 MB)

23.
Identifikacija, porazdelitev in vezavne oblike železa v rižu (Oryza sativa L.) z rentgensko absorpcijsko in emisijsko mikro-spektroskopijo
Bojan Šuc, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo raziskali vezavne oblike železa v različnih delih korenin riža s kombinacijo rentgenske absorpcijske spektroskopije in mikroskopije z metodo mikro-XANES. S tem smo želeli izboljšati razumevanje vnosa železovih spojin v rastline riža (Oryza sativa L.) na tkivnem nivoju. Rastline riža so bile vzgojene v hidroponskem sistemu z dodanim železom Fe2+ (kot FeSO4). Spektri mikro-XANES na absorpcijskem robu K železa so bili pomerjeni na prečnih rezinah korenin, zamrznjenih v tekočem dušiku, na žarkovni liniji ID21 sinhrotrona ESRF v Grenoblu v fluorescenčnem načinu. Pri analizi spektrov mikro-XANES smo preučili uporabnost metode linearnega kombiniranja referenčnih spektrov XANES železa izmerjenih na nizu referenčnih dvo- in trivalentnih železovih spojin. Rezultati so pokazali, da je možno s to metodo v rastlinskih vzorcih jasno ločiti med dvo- in trivalentnimi železovimi kompleksi in določiti njihov delež z natančnostjo ±1%. Prevladujoča valenca železa v vzorcih korenin je Fe3+. Prepoznavanje in razločevanje različnih železovih kompleksov je manj natančno. Natančnost pri določanju deleža različnih trivalentnih železovih kompleksov je med 10% in 30%. Nekaterih železovih kompleksov s to metodo ni mogoče razločiti med sabo, ker se njihovi spektri XANES premalo razlikujejo. Kot najpogostejše železove komplekse v koreninah riža smo prepoznali Fe2+-fitat med dvovalentnimi spojinami, med trivalentnimi pa: železov oksid/hidroxid Goethit α-FeOOH Fe3+-citrat in Fe3+-fitat. Na natančnost pri razločevanju železovih spojin znatno vplivajo statistični šum in sistematske napake v izmerjenih spektrih mikro-XANES. Rezultati razmerij med dvo- in trivalentnimi železovimi kompleksi v različnih delih korenin kažejo, da se rastline riža zaščitijo pred strupenim toksičnim dvovalentnim železom tako, da ga oksidirajo in tvorijo tako imenovani plak, oziroma oborino, s čimer omejijo vnos dvovalentnega železa.
Ključne besede: Rentgenska absorpcijska spektrometrija, riž, železo, mikro-XANES, metoda linearnega kombiniranja referenčnih spektrov
Objavljeno: 06.09.2016; Ogledov: 1156; Prenosov: 40
.pdf Polno besedilo (2,98 MB)

24.
Ovrednotenje vpliva eksperimentalnih dejavnikov na izmerjene vrednosti respiracijske aktivnosti AT4
Breda Poglajen, 2016, magistrsko delo

Opis: Pri ravnanju z odpadki se v zadnjem času povečuje delež ločeno zbranih odpadkov in mehansko-biološko obdelanih odpadkov s snovno izrabo, ločenih na posamezne frakcije. Preostanek odpadkov po obdelavi odlagamo še vedno pretežno na odlagalno polje. Merilo za odlaganje je stopnja stabilizacije odpadka. Stopnja stabilizacije odpadkov, ki jih odlagamo na odlagalno polje, in stopnja stabilizacije obdelanih biološko razgradljivih odpadkov v kompostu je opredeljena z zakonodajo. Eden od najpogosteje uporabljenih parametrov, ki opredeljujejo stopnjo stabilizacije je respiracijska aktivnost AT4. V teoretičnem delu sem predstavila kompostiranje: klasifikacijo presnove, način kompostiranja in dejavnike kompostiranja. Predstavila sem respiracijsko aktivnost, napravo za določanje respiracijske aktivnosti in pripravo vzorca. V raziskavi sem kot osrednjo eksperimentalno metodo uporabila določanje respiracijske aktivnosti AT4 po standardnem postopku z uporabo Sapromat respirometra, ki deluje z neskončno preseženo količino kisika. V skladu s standardno metodo za določanje respiracijske aktivnosti AT4 so predvidena različna ravnanja z vzorci. V sklopu magistrske naloge sem preverila vpliv različnih dejavnikov na rezultate standardne AT4 opredelitve. Proučila sem vpliv velikosti delcev, vlage, naravnega staranja in različnega hranjenja vzorca na rezultat. Uporabila sem vzorce realnih frakcij komunalnih odpadkov (težka frakcija), digestata, komposta in sintetičnega komposta kot referenčnega materiala. Prikazala sem rezultate meritev AT4 sintetičnega komposta, izdelanega po standardni recepturi, enakih pogojev zorenja in enake strukture kompostne mase. Ponovitve izdelave sintetičnega komposta se razlikujejo po času zorenja, vlažnosti, načinu hranjenja in vrsti komposta kot inokuluma. Prikazala sem vpliv temperature, pH, zračnosti, vlažnosti in načina hranjenja na rezultat respiracijske aktivnosti AT4; prav tako tudi poskus stabilizacije, laboratorijskega vzorca težke frakcije mešanih komunalnih odpadkov z dodatkom inertnega materiala in zvišanjem pH vrednosti.
Ključne besede: Respiracijska aktivnost (AT4), sintetični kompost, težka frakcija MKO, digestat, mikroorganizmi
Objavljeno: 24.06.2016; Ogledov: 932; Prenosov: 70
.pdf Polno besedilo (2,36 MB)

25.
Določevanje koncentracij in testiranje baktericidnega delovanja koloidnega srebra v vodi
Andrej Jerkič, 2016, diplomsko delo

Opis: Koloidno srebro (Ag0) je vodna suspenzija delcev srebra v velikosti od 1 nm do 100 nm. Zaradi svojih edinstvenih lastnosti, kot so antibakterijsko in antivirusno delovanje, se pogosto uporablja predvsem v medicini in pri postopkih, povezanih z obdelavo vode. Koloidno srebro uvrščamo med težke kovine, ki jih človeško telo ni sposobno presnoviti, zaradi česar pride do nalaganja v ledvicah, koži, jetrih in nevronih, kar lahko vodi do negativnih zdravstvenih posledic. Nalaganje srebra v telesu lahko povzroči pljučni edem, krvavitve, nekrozo kostnega mozga, jeter in ledvic, argirijo, vrtoglavico ter nevrološke motnje. Prav zaradi morebitnih negativnih vplivov na živa bitja je pomembna natančna določitev koncentracije koloidnega srebra v vodi, ki je potrebna za ustrezno baktericidno delovanje in za zagotavljanje ustrezne kakovosti pitne vode, a hkrati ni nevarna zdravju. V diplomski nalogi smo določevali koncentracije koloidnega srebra v vodi iz 3 različnih virov z uporabo UV-Vis spektrofotometrije (SPEC) in spektroskopije s toplotnimi lečami (TLS). Z izračunom spodnje meje določevanja (LOD) za SPEC in TLS metodo smo pokazali, da je zaradi nižje LOD vrednosti TLS metoda primernejša za detekcijo Ag0 v vodi. Vrednosti koncentracije srebra so lahko nižje od LOD, katero lahko dosežemo s SPEC, zato ta metoda ni primerna za merjenje zelo nizkih koncentracij. S preučevanjem baktericidnega delovanja koloidnega srebra smo dokazali, da njegova prisotnost v koncentracijah, ki so enake maksimalnim dovoljenim koncentracijam (MCL), ni dovolj visoka za uničenje bakterij. Slednja koncentracija je ustrezna le za zaviranje oziroma onemogočanje razmnoževanja bakterij. Dokazali smo tudi, da imajo koncentracije Ag0, ki 300-krat presegajo vrednost MCL v vodi, visoko baktericidno učinkovitost (znižanje logaritemske vrednosti > 3). Baktericidno delovanje koloidnega srebra smo povezali z velikostjo in obliko nanodelcev. To smo določili z metodo, ki temelji na dinamičnem sipanju svetlobe (DLS), in z uporabo vrstičnega elektronskega mikroskopa (SEM). Ugotovili smo, da se povprečna velikost delcev srebra povečuje z višanjem koncentracije Ag0. Največje spremembe smo zaznali med vzorcema s koncentracijo 50 ppb in 1 ppm ter med vzorcema z koncentracijo 1 ppm in 5 ppm. Pri primerjavi povprečne velikosti delcev med koncentracijama 5 in 15 ppm nismo zaznali velikih razlik. Sklepamo lahko, da se pri koncentracijah, višjih od 5 ppm, velikosti nanodelcev srebra ne spreminjajo več značilno s povečevanjem koncentracije Ag0. Z višanjem koncentracije srebra so se tvorili aglomerati, katerih velikost se je z višanjem koncentracije povečevala.
Ključne besede: koloidno srebro, spektrofotometrija, TLS, bakterije, absorbanca, SEM, aglomerati
Objavljeno: 01.06.2016; Ogledov: 1402; Prenosov: 60
.pdf Polno besedilo (2,42 MB)

26.
Pregled stanja in predlog sprememb ravnanja z odpadno embalažo v RS
Polona Peternelj, 2016, diplomsko delo

Opis: Področje embalaže predstavlja zelo pomembno gospodarsko panogo z dolgo tradicijo. Pojavila se je z razmahom blagovne menjave, danes pa si življenje brez embalaže težko predstavljamo, saj nam omogoča zaščito, varnost, informiranost o izdelkih in lažjo dostopnost do življenjskih dobrin. Močno zmanjšuje poškodbe in posledično izgube izdelkov ter tako prispeva k učinkovitosti izrabe virov. Zelo pomemben vidik embalaže pa je vprašanje odpadne embalaže oz. varstva okolja. Evropska in slovenska zakonodaja sta intenzivno posegli na to področje in se ves čas dopolnjujeta, da bi čim bolj zmanjšali vpliv embalaže na okolje. Osnovno načelo je, da morajo podjetja, ki embalažo dajejo na trg, poskrbeti zanjo tudi, ko postane odpadek. Ta pristop imenujemo podaljšana odgovornost proizvajalca. V Sloveniji zakon vsem zavezancem, ki dajejo na trg več kot 15 ton embalaže na leto, predpisuje, da samostojno poskrbijo za odpadno embalažo ali se vključijo v eno od družb za ravnanje z odpadno embalažo. Zavezanci družbi plačujejo embalažnino, družba pa poskrbi za odpadno embalažo, ko ta postane odpadek. V diplomski nalogi sem s pomočjo poročil družb za ravnanje z odpadno embalažo, neposredno pridobljenih informacij ter objav v medijih pripravila pregled stanja na področju ravnanja z odpadno embalažo v Sloveniji ter poskušala ugotoviti, zakaj sistem ne deluje učinkovito. Na osnovi opravljenega pregleda sem predlagala spremembe, s katerimi bi sistem postal bolj učinkovit ter okoljsko in finančno vzdržen.
Ključne besede: embalaža, odpadna embalaža, podaljšana odgovornost proizvajalca
Objavljeno: 19.05.2016; Ogledov: 1053; Prenosov: 80
.pdf Polno besedilo (1,38 MB)

27.
Vpliv onesnažil iz okoljskih aerosolov na tarčne celice v pljučih
Sara Pribovšek, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava vpliv onesnažil iz okoljskih aerosolov na dva celična tipa, ki jih najdemo v pljučih, pljučne epitelijske celice A549 in makrofage J774A.1. Kot vir onesnažil smo uporabili ekstrakt saj iz zračnega filtra. Uporabili smo kvarčne zračne filtre z delci črnega ogljika, ki so nastali kot posledica gorenja sveče. V laboratorijskih poskusih smo testirali neposredni vpliv saj na celično živost (viabilnost) pljučnih epitelijskih celic in makrofagov po 24 urah in 48 urah inkubacije z različnimi koncentracijami saj in kontrolama. Celično živost smo merili s pomočjo reagenta Presto Blue. Posreden vpliv saj na pljučne epitelijske celice smo preverjali z merjenjem celične živosti po 24 urah in 48 urah inkubacije s topnimi dejavniki, ki so jih sprostili tretirani in kontrolni makrofagi (gojišče MCM). Gojišče MCM smo pripravili tako, da smo makrofage 48 ur aktivirali z raztopino saj oziroma jih nismo aktivirali (kontrolno gojišče MCM). Na koncu smo pri obeh celičnih tipih ugotavljali tudi gensko stabilnost s pomočjo posredne imunofluorescentne metode. Celice smo označili s protitelesi anti-fosfo histon H2A.X, ki so se vezala na mesta, kjer je zaradi izpostavljenosti raztopini saj prišlo do poškodb DNA. Rezultati so pokazali, da raztopina saj vpliva na celično živost pljučnih epitelijskih celic in makrofagov v obratno sorazmernem trendu v odvisnosti od koncentracije saj. Raztopina saj je imela vpliv tudi na morfološke spremembe obeh celičnih linij. Rezultati vpliva topnih dejavnikov makrofagov na epitelijske pljučne celice niso pokazali statistično značilnih razlik, zato posrednega vpliva saj na viabilnost pljučnih celic zaradi kompleksnosti delovanja topnih faktorjev makrofagov nismo dokazali. Pokazali pa smo, da imajo saje velik vpliv tudi na gensko stabilnost pljučnih epitelijskih celic in makrofagov. V diplomskem delu smo tako pokazali, da že krajša izpostavljenost onesnažilom iz zraka vodi do poškodb DNA in zmanjšane celične živosti tarčnih celic, kar je bilo še zlasti izrazito pri makrofagih.
Ključne besede: makrofagi, pljučne epitelijske celice, delci, policiklični aromatski ogljikovodiki, celična živost, genotoksičnost.
Objavljeno: 09.03.2016; Ogledov: 1610; Prenosov: 43
.pdf Polno besedilo (7,73 MB)

28.
Občutljivost modela za določanje virov aerosoliziranega črnega ogljika na izbrane vhodne parametre
Tine Bizjak, 2016, diplomsko delo

Opis: Z obdelavo podatkov meritev v okviru projekta DECOMBIO v treh krajih (Chamonix, Passy, Marnaz) doline reke Arve v Franciji smo določili nihanje koncentracije črnega ogljika (ČO). Z uporabo aethalometrskega modela smo določili prispevke ČO, ki izvira iz uporabe fosilnih goriv (ČOf) in ČO, katerega vir je kurjenje biomase (ČOb). Naredili smo raziskavo občutljivosti aethalometrskega modela na izbrane kombinacije vhodnih parametrov α (Ångströmov absorpcijski eksponent) za fosilna goriva (αf) in biomaso (αb). S pomočjo podatkov meritev dnevne koncentracije levoglukozana smo za vse tri kraje določili najustreznejšo kombinacijo αf in αb. Za kraj Marnaz smo naredili raziskavo vpliva dnevnih temperatur zraka in količine padavin na nihanje koncentracije ČO. Ugotovili smo, da je nihanje koncentracije ČO, ČOb in ČOf opazno med dnevom, odvisno od letnega časa in se razlikuje med delavniki in nedeljami. V zimskem obdobju je povprečen prispevek ČOb okoli 40 %. V poletnem obdobju prevladuje ČOf. Aethalometrski model je bolj občutljiv na izbiro αb v zimskem času, poleti je zaradi manjšega prispevka ČOb bolj pomembna izbira primerne vrednosti αf. Najustreznejše vrednosti parametrov αf in αb se ujemajo z vrednostmi v drugih raziskavah in najpogosteje uporabljenimi vrednostmi αf = 1 in αb = 2. Padavine in temperatura zraka vplivata na nihanje koncentracije ČO, ČOf in ČOb.
Ključne besede: črni ogljik, aethalometrski model, občutljivost, DECOMBIO
Objavljeno: 20.01.2016; Ogledov: 1362; Prenosov: 52
.pdf Polno besedilo (4,23 MB)

29.
Analiza ostankov plastike v komercialnem kompostu
Tamara Gajšt, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo želeli dobiti prvo oceno količine in vrste ostankov plastičnih delcev v industrijskem kompostu štirih slovenskih kompostarn ter glede na uporabo komposta oceniti verjetnost, da delci predstavljajo potencialni vir mikroplastike v vodnem okolju. Analiza je zajemala vizualni pregled dveh podvzorcev iz vsake kompostarne z uporabo stereomikroskopa. Osredotočili smo se na delce mikroplastike. Vsak plastični delec smo uvrstili v eno izmed treh podskupin (mehka in trda plastika, vlakna ter delci večji od petih milimetrov) in pridobili podatke o masi, velikosti, površini, barvi ter kemijski sestavi delcev. Ugotovili smo, da industrijski kompost v povprečju vsebuje 0.12 ut. % plastičnih delcev (1.2 mg delcev na gram komposta). V povprečju so vlakna predstavljala 76 % vseh delcev mikroplastike. Večina delcev trde in mehke plastike je bila iz polietilena, velik delež vlaken pa iz polipropilena. Delci trde in mehke plastike so bili v povprečju veliki dva milimetra in najpogosteje prozorne ali bele barve. Predvidevamo, da je večina delcev trde in mehke plastike v kompostu posledica nepravilnega odlaganja biološko razgradljivih kuhinjskih odpadkov medtem ko vir vlaken lahko predstavlja blato iz komunalnih čistilnih naprav in usedanje vlaken iz onesnaženega zraka. Plastični delci se lahko z vnosom komposta na različne površine prenašajo z vodo in vetrom. Industrijski kompost predstavlja potencialni kopenski vir onesnaženja vodnega okolja s plastiko.
Ključne besede: kompost, kompostiranje, biološki odpadki, mikroplastika, onesnaževanje
Objavljeno: 20.01.2016; Ogledov: 1426; Prenosov: 82
.pdf Polno besedilo (4,39 MB)

30.
Vpliv hidroloških razmer na kakovost kraških vodnih virov - primer izvira Rižane
Lucija Vodir, 2016, diplomsko delo

Opis: Brez vode na Zemlji ne bi bilo življenja. Pomembni viri pitne vode so kraški vodonosniki, ki so zelo dovzetni za onesnaževanje, predvsem zaradi njihove velike prepustnosti in s tem hitre infiltracije vode v podzemlje. Tudi reka Rižana se napaja iz kraškega vodonosnika v zaledju in je glavni vir pitne vode za prebivalce Slovenskega primorja. Predstavljene meritve in vzorčenja so potekala v okviru projekta »ŽIVO! Življenje – voda« v sklopu čezmejnega programa Slovenija – Hrvaška 2007–2013. Za oceno stanja vodotoka Rižane sem pridobljene podatke s terena primerjala z meritvami, ki jih opravlja Agencija RS za okolje na izviru Zvorček in na merilnem mestu Rižana – Dekani za obdobje 2007–2013. Poleg tega sem za obdobje 2010–2013 dodala še podatke Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano, ki so bili pridobljeni na izviru Zvorček. Pri vseh merjenih parametrih se je pokazalo, da se ob spremembi hidroloških razmer, torej ob padavinskih dogodkih, vsebnost parametrov poveča, saj voda, ki se infiltrira v tla, s seboj prinese tudi onesnaženje. Najhujši onesnaževalci so kmetijstvo, industrija, odlagališča odpadkov in promet. Kljub temu pa mejne vrednosti niso bile presežene, razen v primeru mikrobioloških parametrov. Primerjava z obdobjem 2007–2013 je pokazala podobne rezultate. Prenos onesnaženja je torej vezan na padavinske dogodke in to odvisnost kakovosti vode od hidroloških razmer je treba upoštevati pri načrtovanju monitoringa kakovosti kraških vodnih virov.
Ključne besede: kras, voda, Rižana, hidrološke razmere, kakovost vode
Objavljeno: 20.01.2016; Ogledov: 1283; Prenosov: 66
.pdf Polno besedilo (3,60 MB)

Iskanje izvedeno v 0 sek.
Na vrh