Repozitorij Univerze v Novi Gorici

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 193
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Analiza vpliva izkušenj in znanja na odnos različnih interesnih skupin prebivalcev Slovenije do rjavega medveda ter način poročanja medijev o tej vrsti
Ana Petrič, 2020, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi sem raziskovala, kakšen odnos do rjavega medveda imajo različne interesne skupine prebivalcev Slovenije na območjih, kjer imajo reden stik z medvedom ter tiste iz območij, na katera medved le redko zaide. Interesne skupine sem razdelila na: lovce in naravovarstvenike ter kmete in čebelarje. Zanimalo me je splošno znanje članov vsake od teh interesnih skupin o medvedih. Poleg tega sem želela ugotoviti, kakšen je njihov odnos do njega ali podpirajo njegovo varovanje ter kje dobijo največ informacij o njem. V nasprotju s pričakovanji so ciljne skupine na obeh območjih pokazale dobro poznavanje in tudi pozitiven odnos do te zveri. Skupine so v veliki meri izražale tudi spoštovanje do rjavega medveda ter menile, da je dobro, da medvedi živijo v Sloveniji, saj so znak neokrnjene narave in jih je potrebno ohraniti za prihodnje generacije. Manjši odklonilen odnos do medveda sem zasledila med kmeti in čebelarji, izrazitejši je bil izven območja. Naravovarstveniki in lovci so največ informacij dobili preko interneta, kmetje in čebelarji pa preko televizije in interneta. Vsi anketirani so trdili, da medijske vsebine delno vplivajo na njihovo mnenje o rjavem medvedu. Da bi ugotovila vpliv medijev na odnos do medveda, sem preverjala tudi način pisanja člankov o rjavem medvedu v nacionalnem dnevnem časopisu Delo. V večini časopisnih člankov sem zasledila nevtralno oz. objektivno poročanje, manj je bilo člankov z negativnim in najmanj s pozitivnim načinom poročanja.
Ključne besede: Rjavi medved, poročanje medijev, odnos do medveda, informiranost o rjavem medvedu.
Objavljeno v RUNG: 20.07.2020; Ogledov: 3057; Prenosov: 98
.pdf Celotno besedilo (1,59 MB)

2.
FOTOELEKTROKEMIČNI RAZKROJ BARVILA RODAMIN B V ODPADNIH VODAH Z UPORABO NANOSOV S FLUOROM DOPIRANEGA KOSITROVEGA OKSIDA
Matjaž Reya, 2019, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo z metodo fotoelektrokatalitičnega procesa opazovali razgradnjo barvila rodamin B v vodi. Izmerili smo čas, ki je bil potreben, da se je barvilo razgradilo in se je voda razbarvala. Vzorce smo analizirali s pomočjo UV-Vis spektroskopije. Raziskavo smo izvajali v foto-elektrokemijski celici, pri čemer smo uporabili anodo, katodo in referenčno elektrodo. Za anodo smo uporabili steklo z nanosom s fluorom dopiranim kositrovim oksidom (ang. fluorine doped tin oxide - FTO). Enako steklo smo izbrali za katodo, premazali smo jo s platino (Pt), za referenčno elektrodo pa smo uporabili srebro-srebrovo kloridno elektrodo (Ag|AgCl). Eksperiment je bil sestavljen iz treh obravnav z namenom primerjanja podatkov v različnih pogojih. Uporabili smo svetila treh valovnih dolžin 365 nm, 405 nm, in Vis svetlobo (> 400 nm). Potek reakcije smo preverili z uporabo 0,01 M žveplove kisline (H2SO4) in 0,001 M natrijevega hidroksida (NaOH). Ugotovili smo, da se je barvilo rodamin B koncentracije 1 × 10-5 mol/L, razgradilo samo v kislem mediju, z uporabo svetila valovne dolžine  = 405 nm. Razgradnja je v tem primeru potekala od 30 do 80 min. Na čas, ki je bil potreben za razgradnjo barvila, je bistveno vplivala aktivacija filma FTO. Eksperiment smo izvedli tudi brez svetila, v popolni temi, ta je, glede na poskuse z svetilom, potekel bistveno počasneje ali sploh ni potekel.
Ključne besede: Fotoelektrokataliza, rodamin B, FTO, razgradnja barvila, čiščenje vode
Objavljeno v RUNG: 21.10.2019; Ogledov: 4766; Prenosov: 129
.pdf Celotno besedilo (1,73 MB)

3.
Prihodnji scenariji rabe tal na celotnem območju Parka Škocjanske jame z uporabo prostorskega modela DynaCLUE
Klemen Cotič, 2019, diplomsko delo

Opis: Spremembe rabe tal, kot posledica naših dejavnosti, imajo pomemben vpliv na različne okoljske prvine, kot npr. raven biotske raznovrstnosti in erozijo tal. V tem delu se ukvarjamo s spremembo rabe tal v prihodnosti na širšem območju Regijskega parka Škocjanske jame, z uporabo geografskih informacijskih sistemov, statistike in prostorskega modeliranja. Najprej smo z uporabo zbirke različnih lokacijskih dejavnikov (nadmorska višina, naklon reliefa, ekspozicija tal, oddaljenost od cest, naselij, pedološke profile tal itd.) statistično analizirali prostorsko razporeditev rabe tal s pomočjo logistične regresije. Njivske površine se pojavljajo predvsem na območjih psevdoglenih distričnih tal, trajni nasadi pa niso odvisni od tipa tal. Zaraščene površine in gozd se pojavljajo na celotnem območju, brez močnega vpliva posameznih spremenljivk. Na podlagi različnih dokumentov in uradnih statistik smo zatem razvili tri različne scenarije rabe tal do leta 2035. V prvem se travniške in kmetijske površine obnovijo na raven iz leta 1985, drugi se osredotoča na širitev poselitvenih in industrijskih površin, tretji pa upošteva smernice trajnostnega razvoja. Po simulaciji z modelom DynaCLUE lahko ugotovimo, da se posamezne rabe tal, neodvisno od velikosti scenarija pojavljajo na podobnih mestih. Ne glede na to dejstvo razviti scenariji pomagajo določiti območja, kjer je večja verjetnost za širjenje naselij ali pa kjer je večja verjetnost opuščanja kmetijskih površin.
Ključne besede: prihodnji scenariji, raba tal, Park Škocjanske jame, logistična regresija, DynaCLUE
Objavljeno v RUNG: 17.10.2019; Ogledov: 4888; Prenosov: 144
.pdf Celotno besedilo (7,32 MB)

4.
Okolju prijazna sinteza metanola s hidrogeniranjem ogljikovega dioksida preko trikomponentnih katalizatorjev
Teja Cankar, 2017, diplomsko delo

Opis: Zaradi naraščanja koncentracije CO2 v ozračju in njenega negativnega vpliva na okolje, se išče načine, s katerimi bi to koncentracijo zmanjšali. Ena izmed možnosti je direktna hidrogenacija atmosferskega CO2 do metanola, s čimer bi CO2 uporabili kot surovino, hkrati pa pridobili metanol, ki je uporabna kemikalija. Ta proces zahteva uporabo učinkovitega in stabilnega katalizatorja ter optimalne reakcijske pogoje. V tem raziskovalnem delu smo s katalitičnimi testi proučevali vpliv reakcijskih pogojev, različnih komponent katalizatorja in sinteznih metod na učinkovitost katalizatorjev za sintezo metanola. Kot optimalna temperatura in tlak sta se izkazala območja od 220 do 240 °C in od 40 do 50 barov, kjer je reakcija dovolj hitra, hkrati pa še ni bistveno termodinamsko zavrta, in pride do zadostne količine sintetiziranega metanola. Kot najbolj učinkovito molsko razmerje plinov se je izkazalo H2 : CO2 = 3 : 1 in kot najbolj učinkovita plinska urna prostorska hitrost 6000 h-1. To sta pogoja, kjer je količina sintetiziranega metanola zadosti velika ob sprejemljivi porabi reaktantov. Kot najbolj učinkovit katalizator se je izkazal komercialno uporabljen HiFUEL®, dobre lastnosti pa sta pokazala tudi CuO/MgO/Al2O3 in CuO/ZnO/CeO2. CuO/MgO/Al2O3 katalizator je dobro aktiven v širšem temperaturnem območju (220–260 °C), njegova aktivnost je okoli 0,6 molCH3OH•l-1•h-1. Prednost CuO/ZnO/CeO2 katalizatorja pa je izredno visoka selektivnost, in sicer pri 220 °C približno 65 %.
Ključne besede: hidrogenacija CO2, sinteza metanola, učinkovitost katalizatorjev, reakcijski pogoji, različna sestava katalizatorjev
Objavljeno v RUNG: 17.11.2017; Ogledov: 5543; Prenosov: 252
.pdf Celotno besedilo (5,84 MB)

5.
Vpliv notranjih in zunanjih okoljskih dejavnikov na nastanek virusov HPV
Jana Sitar, 2017, diplomsko delo

Opis: Humani virusi papiloma so eden najpogostejših vzrokov spolno prenosljivih bolezni in nastanka nekaterih vrst raka, kot so rak materničnega vratu, rakava obolenja na spolovilih ter rak glave in vratu. V diplomskem delu smo ugotavljali vpliv notranjih in zunanjih dejavnikov na nastanek in infektivnost virusov HPV-16, določali pa smo tudi strukturne lastnosti virusnega plašča. Kot notranji dejavnik smo uporabili gostiteljski protein SNX17, ki je ključen za okužbo HPV, kot zunanji dejavnik pa nanodelce titanovega dioksida, ki so pogosta sestavina kozmetičnih izdelkov. Pri pridobivanju virusnih delcev HPV-16 v celični liniji 293TT smo ugotovili, da protein SNX17 in nanodelci TiO2 ne vplivajo na količino virusnih delcev, vplivajo pa na njihovo infektivnost. Potrdili smo, da je protein SNX17 ključnega pomena za okužbo HPV, saj so imeli mutirani virusni delci AA2 bistveno zmanjšano stopnjo okužbe. Podobno smo ugotovili pri uporabi nanodelcev TiO2, kjer je bil upad infektivnosti sorazmeren koncentraciji uporabljenih nanodelcev med fazo nastanka virusnih delcev. Pri strukturnih lastnostih virusnega plašča smo analizirali količino in vrsto vključene reporterske DNA, stabilnost plašča in razmerje proteinov L1 : L2 v plašču. Ugotovili smo, da vezava plaščnega proteina L2 s SNX17 in prisotnost nanodelcev TiO2 na te lastnosti ne vplivata. Zaključili smo, da izbrani okoljski dejavniki, protein SNX17 in nanodelci TiO2 ne vplivajo na osnovne značilnosti nastanka virusnih delcev HPV-16, vplivajo pa na njihovo učinkovitost okužbe gostiteljskih celic.
Ključne besede: HPV, plaščni proteini, okužba, TiO2, SNX17
Objavljeno v RUNG: 17.11.2017; Ogledov: 6320; Prenosov: 241
.pdf Celotno besedilo (1,73 MB)

6.
Mineralizacija odvečnega blata iz čistilnih naprav za komunalne odpadne vode s pomočjo ozonacije : Diplomsko delo
Špela Hudobivnik, 2017, diplomsko delo

Opis: Odvečno blato predstavlja veliko finančno breme, saj strošek odstranjevanja blata na čistilnih napravah predstavlja kar 50% do 60% celotne finančne porabe. V današnjem svetu poznamo in uporabljamo več različnih načinov in procesov, ki potrjeno zmanjšujejo odvečno blato nastalo med procesom čiščenja odpadnih voda. Eden izmed teh procesov je ozonacija. Za namene primerjave v raziskovalnem delu, se je najprej ozoniralo samo blato, nato se je postopek ozonacije integriral v proces čiščenja odpadne vode s šaržnim biološkim reaktorjem (SBR). Za ovrednotenje procesa smo analizirali parametre KPK, TN, TP, NO3--N in NH4+-N, z analizo sušin in žarin pa se je določila koncentracija blata in koncentracija hlapne snovi v blatu za oceno uspešnosti odstranjevanja blata. S samo ozonacijo smo uspeli doseči znižanje koncentracije blata za 60,7% pri dozi 80 g ozona/kg suhe snovi. Koncentracije KPK, TN in TP v supernatantu so se z višjo dozo ozona pričakovano povišale, saj slednji poškoduje celično steno celic v blatu, to pa povzroči da se znotrajcelične snovi razpustijo v supernatant. Točko preloma smo določili pri dozi 30 g ozona / kg suhe snovi, zaradi najvišjega skoka KPK ter sorazmerno nizkega in obvladljivega povečanja koncentracij TN in TP. Pri integraciji ozonacije v proces čiščenja odpadne vode smo dosegli 83% znižanje količine odvečnega blata, pri povprečni dozi 11,1 g ozona/kg suhe snovi blata. KPK, TN, TP, NO3-N in NH4-N so bili pri čiščenju odpadne vode na iztoku pod mejno vrednostjo za izpust. Največji problem je predstavljal TN zaradi velikega vpliva ozonacije na denitrifikacijo. Poraba energije za ozonacijo je znašala 453 kW h na tono dehidriranega blata, kar, po naših izračunih, znese 46,95 € po toni.
Ključne besede: Čiščenje odpadne vode, odvečno blato, ozon, ozonacija, mineralizacija blata
Objavljeno v RUNG: 04.07.2017; Ogledov: 7927; Prenosov: 304
.pdf Celotno besedilo (2,69 MB)

7.
Značilnosti dinamike vsebnosti vodne pare v ozračju nad Vipavsko dolino z uporabo daljinskega zaznavanja s sistemom GPS : Diplomsko delo
Samo Škrlec, 2017, diplomsko delo

Opis: Vsebnost vodne pare v ozračju je ena pomembnejših meteoroloških spremenljivk pri numeričnem napovedovanju vremena kot tudi dolgoročnem preučevanju podnebja. Tradicionalni načini merjenja zaradi svojih pomanjkljivosti in stroškov obratovanja ne uspejo pokriti izredno heterogene prostorske in časovne porazdelitve vodne pare v ozračju. Z vse hitrejšim razvojem Globalnih navigacijskih satelitskih sistemov (GNSS), med katere sodi tudi Globalni sistem pozicioniranja (GPS), se vedno bolj uveljavlja daljinsko zaznavanje vsebnosti vodne pare v ozračju na podlagi zakasnitev satelitskih signalov GNSS. V ta namen smo v diplomski nalogi na podlagi skoraj dvoletnih meritev GPS z dvema načrtno postavljenima stacionarnima sprejemnikoma na območju Vipavske doline po uveljavljeni metodologiji, računali skupno vsebnost vodne pare v stolpcu ozračja nad postajo GPS in v sloju ozračja znotraj Vipavske doline – od dna do roba Trnovske planote. Rezultate vsebnosti vodne pare v ozračju smo nato analizirali, primerjali in ovrednotili na podlagi izračunane absolutne vlage in drugih meteoroloških podatkov iz bližnjih merilnih postaj, opisov razvoja vremena in fotografij vremenskih razmer na območju Vipavske doline. Ugotovili smo, da lahko prisotnost padavin ter specifične nehomogene porazdelitve vlažnih zračnih mas vplivajo na razlike v absolutni vlagi, določeni na merilnih postajah in povprečni absolutni vlagi v ozračju Vipavske doline, ocenjeni s pomočjo zakasnitve signalov GNSS.
Ključne besede: daljinsko zaznavanje, meteorologija GNSS, GPS, troposferska zakasnitev, absolutna vlaga
Objavljeno v RUNG: 30.05.2017; Ogledov: 6504; Prenosov: 294
.pdf Celotno besedilo (3,50 MB)

8.
VPLIV KMETIJSKE PRAKSE NA ŠTEVILČNOST TRAVNIŠKIH PTIC
Tjaša Grivec, 2017, diplomsko delo

Opis: Namen diplomske naloge je bil raziskati, v kolikšni meri kmetijska praksa vpliva na populacije izbranih travniških vrst ptic. Raziskali smo vpliv datuma začetka prve košnje, hitrost povečevanja deleža pokošenih površin in hitrost rasti trave. Terensko delo je potekalo na desetih izbranih območjih v dinarski regiji Slovenije. Območja so bila izbrana na lokacijah, na katerih potekajo letni monitoringi ptic. Ugotovili smo, da je bila višja številčnost ptic zabeležena na območjih, na katerih se je košnja začela kasneje in je napredovala počasi, ter na območjih, pri katerih je delež pokošenih površin ob zaključku gnezditvene sezone predstavljal manj kot 50 % celotnega obravnavanega območja.
Ključne besede: košnja, travniki, ptice, populacije, dinarski svet
Objavljeno v RUNG: 18.04.2017; Ogledov: 4757; Prenosov: 227
.pdf Celotno besedilo (1,99 MB)

9.
PHOTOLYSIS AND ECOTOXICITY OF THE ANTIBIOTIC CIPROFLOXACIN
Ketevan Neparidze, 2017, diplomsko delo

Opis: Over the last few decades, numerous pharmaceuticals coming from domestic sewage, livestock, hospitals and industries have been determined in ground, surface and drinking waters. A common example of these pollutants are fluoroquinolones, which are powerful antibiotics used in human and veterinary medicine. The presence of fluoroquinolones in the environment even at low concentration constitutes a threat to ecosystems and human health because they can lead to bacterial resistance issues. Up to now the environmental impacts of fluoroquinolones and their degradation products are not fully understood but it is known that they can negatively affect plants and aquatic organisms. In this study the degradation of ciprofloxacin (CIP) present in synthetic freshwater was investigated under simulated sunlight. Concentrations before and after degradation were determined using HPLC-DAD. The mineralisation rate of the treated solution was monitored on a total organic carbon analyser. The ecotoxicity of the initial samples and the degradation mixtures was assessed on organisms belonging to different trophic levels: a marine bacterium (Vibrio fischeri), a freshwater invertebrate (Daphnia magna) and seed clover (Trifolium repens). In parallel, the EC50 of CIP was determined for all organisms. The Vibrio fischeri and Trifolium repens tests showed that EC50 value was more than 250 mg/L and for Daphnia magna was 190 mg/L. Photolysis of CIP showed that after 90 min of irradiation, CIP was almost totally degraded (99%). Photolysis process of CIP led to the formation of toxic by-products towards Vibrio fischeri. The toxicity test results on Trifolium repens did not show significant difference between the control and the treated plants. Thus, CIP and its degradation products have no effect on the germination or root length of Trifolium repens. Tests on Daphnia magna after 240 min irradiation showed a 94% reduction of the toxic effect. Non-purgeable organic carbon (NPOC) analysis showed that there is no significant mineralisation of the sample even after 240 min of irradiation.
Ključne besede: Key words: fluoroquinolones, ciprofloxacin, photolysis, toxicity tests, EC50 determination
Objavljeno v RUNG: 31.01.2017; Ogledov: 5807; Prenosov: 305
.pdf Celotno besedilo (947,78 KB)

10.
Vpliv metformina in sorodnih ksenobiotikov na viabilnost celic raka dojke
Sara Klemenčič, 2017, diplomsko delo

Opis: Farmacevtska industrija se danes med drugim sooča tudi z negativnimi vplivi svojih proizvodov na okolje. Tak primer je metformin, ki spada med najpogosteje predpisana zdravila v procesih zdravljenja diabetesa tipa II in je hkrati v fazi kliničnih raziskav kot zdravilo za zdravljenje rakavih obolenj. Deluje tako, da zavira celično dihanje, niža proizvodnjo ATP in aktivira z AMP-aktivirano protein kinazo (AMPK), ki je glavni metabolični senzor v evkariontskih celicah. V diplomskem delu smo želeli ugotoviti, ali metformin in sorodni ksenobiotiki, povezani z delovanjem AMPK (spojina C in bromokrotonska kislina), vplivajo na rast visoko invazivnih celic adenokarcinoma dojke MDA-MB-231. To smo storili s pomočjo spektrofluorimetričnega testa viabilnosti z barvilom Presto Blue, ki temelji na sposobnosti zdravih celic, da reducirajo barvilo po vstopu v celico. Pokazali smo, da obstaja linearna zveza med številom celic MDA-MB-231 v populaciji in fluorescenčnim signalom barvila, kar potrjuje ustreznost izbrane metode. Celice smo gojili 48 h pri optimalnih pogojih in v prisotnosti različnih koncentracij vsake od treh učinkovin. Pokazali smo, da viabilnost celic pojema z naraščanjem koncentracije učinkovine. Rezultati kažejo, da inhibicija kataboličnih in oksidativnih procesov v celici (mitohondrijsko dihanje, oksidacija maščobnih kislin in aktivacija AMPK) negativno vpliva na rast in preživetje celic MDA-MB-231. Z našimi rezultati smo prispevali k boljšemu razumevanju mehanizma delovanja metformina in sorodnih zdravilnih učinkovin usmerjenih proti kataboličnemu metabolizmu.
Ključne besede: viabilnost, metformin, bromokrotonska kislina, spojina C, dorzomorfin, AMPK, rak dojke, MDA-MB-231
Objavljeno v RUNG: 31.01.2017; Ogledov: 14001; Prenosov: 242
.pdf Celotno besedilo (1,08 MB)

Iskanje izvedeno v 0.2 sek.
Na vrh