Repozitorij Univerze v Novi Gorici

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


21 - 30 / 3422
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
21.
Tina Kolenik: Promenada
Sarival Sosič, 2018, katalog razstave

Opis: Tako kot v večini prejšnjih likovnih delih, akcijah ali performansih se Kolenikova tudi tokrat natančno osredotoči na izbiro materiala, njegovega premišljenega oblikovanja ter ustvarjanja umetnosti s telesom kot prizoriščem, kjer se dogajajo zgodbe, izostrijo pogledi, nastajajo situacije in izoblikujejo mnenja, ideje in asociacije. Naslov fotografsko konceptualne in telesno aktivne serije del je Promenada (2017–2018) kjer kombinira omenjene ustvarjalne sisteme ter uresničuje narativna izhodišča povezana tako z iskreno likovno zgodbo, kot z praktičnostjo samega predmeta, ki ga ponazarja lubenica in njena uporabna funkcija – veliki sadež kot raznoliko pokrivalo, sadež, ki se ga (kako naključno) da nabaviti le nekaj metrov stran od galerijskega prostora v samem središču mesta, torej na znameniti mestni tržnici. Kolenikova nadaljuje idejo posebne karnevalskosti, ki lahko prehaja od komičnosti do ironije, od grotesknosti do preproste sprostitve. Njena glava je pokrita z različnimi pokrivali ali verskimi ali stanovskimi ali poklicnimi, tudi zabavnimi, povezanimi tudi z naravo in močna zelena barva skorje lubenice ali pa izrazita rdeča barva jedra lubenice in tudi črne peške so likovni nosilci izraza ter same ideje, tako kot glava s menjajočimi se čutili, so likovna igra, zdaj sproščeno vsakdanja in zdaj skrajno resna podoba subjekta znotraj sodobne družbene realnosti, torej načina življenja samega. Fotografije kot dokončni znanilci zapisa in celotnega postopka likovnega dela so prostori komunikacije, so celo sociološko-družbene in predvsem kritične resničnosti, saj se pred nami izrisujejo glave in obrazi umetnice, torej del njenega telesa zopet odkrito in neposredno, enostavno in prijetno domače z močnimi poudarki razmišljanja o poziciji bivanja ustvarjalca znotraj sodobne družbe.
Ključne besede: praktična umetnost, glava kot izrazno sredstvo, umetnost s telesom, performans, fotografsko urejen zapis telesa
Objavljeno: 22.07.2020; Ogledov: 27; Prenosov: 0

22.
Darko Golija: Santorini trio +
Sarival Sosič, 2018, katalog razstave

Opis: Darko Golija gradi likovni jezik na odnosih med različno fleksibilnostjo likovne materije, izpostavlja tudi ikonografsko globino podob, zelo intenzivno se ukvarja z dinamično in pripovedno možnostjo postavljanja v razstavni prostor (tokrat je to Veselov vrt in njegova bukoličnost ali celo arhaičnost sredi mesta Ljubljane) in kipar se tudi posveča razmišljanju povezav med skulpturami kot komunikacijskimi elementi sodobnosti. V ustvarjalnem procesu se močno ukvarja s preučevanjem čistih form, njihovimi jasnimi razmejitvami in povezovanji bodisi v ritme vertikal, horizontal ali pa valujočih linij, ki sproščajo morebitno občasno poudarjeno racionalnost kiparskih konstrukcij ali avtorsko prepoznavnih potez. Številne skulpture so strukture razmerij med globinskostjo in površinskostjo, masivnostjo in lahkotnostjo, enoformnostjo in multiformnostjo, jasnostjo in tudi enigmatičnostjo. Tako vizualno trdna kiparska telesa na določenem mestu, na izpostavljenem predelu dobijo dominanten poudarek, nekakšne detajl, ki v danem kipu ponazori njegovo vsebinsko jedro, lahko tudi razlagalno noto ali pa je le zgolj spodbujajoč akcent, ki naj zadrži gledalčeve poglede in spodbudi premislek ali čustveno asociativnost.
Ključne besede: skulptura kot struktura razmerij, prostorski organizmi, transparentnost skulpture, skulptura kot konstrukcij
Objavljeno: 21.07.2020; Ogledov: 19; Prenosov: 0

23.
Nina Koželj in Boris Beja: Razstrelitev / Blasting
Sarival Sosič, 2018, katalog razstave

Opis: Vizualna umetnica Nina Koželj in akademski kipar Boris Beja sta bila sošolca na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani in tokrat sta se nekaj let po končanem študiju ponovno srečala ter združila ustvarjalnost, nove likovne ideje v enovito prostorsko postavitev, v celovito likovno pripoved. V Galeriji Veselov vrt (Komenskega 8 – DLUL in ZDSLU) združujeta konceptualno idejno zasnovo s konkretnimi materialno opredeljenimi kiparskimi stvaritvami, torej prisotna je aktivna povezava z samo naravo kot logično nosilko podobe in likovno zgodbo, ki podobe nujno problematizira. Nina Koželj je vizualna umetnica, ki ustvarja na področjih kiparstva, slikarstva in grafike. Ustvarjalka poudarja, da deluje sproščeno z veliko mero humorja, hudomušnosti, osebne nagajivosti in ironije ter celo karnevalskosti, ki na raznolike načine prežemajo človeka in njegove številne ustvarjalne ali zgolj uporabne podobe. Sama pravi: » Rada se smejem na račun vesolja, na svoj račun ter seveda na resnost v umetnosti. In niti ni tako zelo pomembo, če je zares smešno. Stvar je v obratu, ki se zgodi v mislih, ki naredi stvari smešne. Iz moje perspektive te stvari delujejo kot nekakšne anti-religiozne tehnike, ki razkrajajo vsakršno avtoriteto«. Boris Beja je zavzet umetnostni delavec. V ready made-ih, prostorskih postavitvah in posameznih kiparskih delih združuje različne likovne prakse v estetiziran in sočasno direkten nagovor s poudarki na družbeni kritiki. Tokrat avtorja skupaj ustvarjata doživete podobe, njuno doživljanje likovne zgodbe je sprva opredeljeno, usmerjeno v predmet, okoliščino, prostorsko postavitev – torej kiparsko izrazito subjektivno doživetje z vidika aktualnega predmeta na katerega je naravnano. Vizualno oporno točko čisto konkretno predstavljajo rastline v loncih brez vode in z vedno manj zraka, rastline grobo ujete znotraj prostorskega konteksta – napihljive kapsule, približane antropomorfnim likom, kapsule kot zaprti mehurčki, ki sicer predstavljajo način življenja, toda hkrati so tudi uničevalci bivanja, zapiralci dotoka kisika, pregreti prostori minevanja in končevanja žive narave.
Ključne besede: skulpture kot rastline, antropomorfnost skulptur, simbioza notranjega in zunanjega v skulpturi, grotesknost v kiparstvu
Objavljeno: 21.07.2020; Ogledov: 20; Prenosov: 0

24.
Polona Demšar: Rastje / Vegetation
Sarival Sosič, 2019, katalog razstave

Opis: Akademska kiparka Polona Demšar je v nekaterih prejšnjih posameznih kiparskih delih ali določenih ciklih razvijala in oblikovala t. i. skulpture samomotrenja, pri katerih se je poglabljala v lastno podobo, jo raziskovala, odtiskovala, multiplicirala in razširjala v izbranih materialih. V dosedanjem kiparskem opusu so prisotne skulpture v najrazličnejših materialih, prevladujejo pa umetniška dela izdelana v steklu ali pleksi steklu nato dela v kovini ali lesu, zelo pogost material pa je glina, ki jo kiparka še posebno osredotočeno gnete, razvija, zgoščuje ter plasti v raznolike antropomorfne, torej konkretnejše prepoznavne podobe ali pa ohranja določeno mero neopredeljenosti likov, kjer se lahko gledalec prepušča asociativnim tokom misli in čutenj. Tam kjer je izpostavljena določena atmosfera telesnosti pa se vzpostavi še močnejši stik med nosilcem podobe, na primer glino in samo podobo, ki je v glini izoblikovana in na določeni temperaturi žgana ter izpostavljena javnosti. Na tokratni jesenski razstavi v galeriji Veselov vrt (DLUL) si je kiparka zamislila glineno rastje, glinene rastline, ki živijo svoja rastlinska življenja na vlažnih zmeljastih gozdnih tleh in se različno visoko, predvsem pa raznoliko razraščeno, razpredajo po gozdu, obraščajo drevesa, se plazijo ali pa le preprosto ležijo na zmelji in čakajo na svoj trenutek, ko bodo zaživele v vsej polnosti svojega bivanja.
Ključne besede: skulpture iz gline, prostorska postavitev, skulptura kot intimna izkušnja, glineno kiparsko rastje.
Objavljeno: 21.07.2020; Ogledov: 28; Prenosov: 0

25.
Jure Fingušt Prebil: Elemental Monolith
Sarival Sosič, 2019, katalog razstave

Opis: Akademski kipar Jure Fingušt razširja kiparske meje preko različnih kovinskih in umetnih materialov, do ustvarjanja v novih medijih. V skulptura odpira različna področja, povezana s sodobno družbo in raziskovanji najnovejših tehnologij, s poudarkom na svetlobno-zvočnimi konstrukti, ki dinamizirajo vsako njegovo postavitev. Tudi na razstavi v Galeriji Veselov vrt, Komenskega 8, smo spremljali kombinacijo ali prostorsko instalacijo kjer je združeval trde, kovinske materiale z svetlobno zvočnimi akcenti u ustvaril gibljivo ter slušno vabljivo postavitev.
Ključne besede: svetlobno zvočni konstrukti, kiparstvo na prostem, skulptura kot konstrukcija, javna plastika, kiparstvo kot grafična znakovnost
Objavljeno: 21.07.2020; Ogledov: 19; Prenosov: 0

26.
Tomaž Zarifa: To niso sanje / These are not Dreams
Sarival Sosič, 2019, katalog razstave

Opis: Bistvo tokratnih skulptur akademskega kiparja Tomaža Zarife je urejena geometrična shema, ki z amorfnimi ali antropomorfnimi posebnostmi ustvarja raznolika razmerja med celovitostjo površin in struktur ter detajli, razporejenimi znotraj ali zunaj teh oblik. S spojem več oblik, več motivov v približani akaciji, ki jo doživljajo posamezni gledalci, nastaja igra percepcije. Tako organizacija skulptur po frontalni ali direktni shemi ter po globinski ali idejni shemi ostaja bodisi simetrična ali asimetrična bodisi prepoznavna ali enigmatična. Tomaž Zarifa tudi v tokratni postavitvi serije sedmih skulptur z naslovom To niso sanje, 2019, na materialni ravnini uporablja reciklirane materiale, vsakdanje predmete, ki pritegnejo njegovo pozornost in mu omogočijo različne nivoje izraznosti. Na ravnini sodobnih komunikacijskih razmerij je tudi tokrat v ospredju aktivno ukvarjanje z rekontekstualizacijo najdenih materialov, kot je na primer les s svojimi najrazličnejšimi strukturami in videzi. Iz ogromnega polja sodobnih družbenih praks ustvarjalec izlušči različna sporočila, vizualne ali intermedijske akcente, ki se različno vrivajo v vsakdanjost ter jih avtorsko preoblikuje v kiparska sporočila. Tako nastajajo njegove likovne strukture, izhajajoče iz konceptov najdenih predmetov (ready made), ki jih kombinira znotraj instalacij ali prostorskih postavitev, torej kiparskih kolažev in asemblažev, povezanih tudi z energijo (elektrika v povezavi z aparati) ter postopno dograjenih v t. i. vizualne strukture konceptualnih avtorskih arhivov.
Ključne besede: reciklirani materiali kot skulpture, vizualne strukture konceptualnih avtorskih arhivov, interaktivni objekt, skulptura kto konstrukt
Objavljeno: 21.07.2020; Ogledov: 24; Prenosov: 0

27.
Tina Kolenik: Neukrotljivost narave
Sosič Sarival, 2020, katalog razstave

Opis: Tina Kolenik se izrazito poudarjeno še več kot dve desetletji ukvarja z telesom oziroma telesnostjo. Tako kot se njena zadnja likovna projekta kot sta Promenada (cikel selfijev, Galerija Kresija, Ljubljana 2018) in Oblačenje kože (cikel selfijev, AQ Galerija, Celje, 2019), se tudi tokratni fotografski projekt, cikel selfijev z naslovom Neukrotljivost narave (2020), ki je predstavljen v Galeriji Veselov vrt, Ljubljana (DLUL) posveča telesu ne samo kot estetiziranem in celo erotiziranem artefaktu, temveč tudi kot telesu vključenem v refleksijo na samo družbo in kot refleksijo na sam stil oziroma specifično značilnost samega medija – tudi tokrat selfija. Tako je telo v Tininih sefijih v trenutkih likovne obravnave materialna substanca in hkrati likovno vabljiva (duhovna) energija, ponujena tudi komunikaciji med fotografijo in gledalci. Telo je medij, preko katerega se udejanjajo različni vzorci avtorskega obnašanja ali odnosa do telesa. Je torej privilegirana oblika racionalizacije in krati zapletene čustvenosti (čutenja) medčloveških odnosov. Avtorica poudarja: »Da razstavljena dela prikazujejo nelagodno razmerje med naravnimi in družbenimi silami na primeru dlak, ki poganjajo iz naši teles. Ti izrastki se ne ujemajo vselej s človeškimi, kulturno pregnetenimi željami, saj rastejo tam, kjer ne bi smeli; preredki so ali celo odsotni in tam kjer bi se morali košatiti, sivijo. Zato jih je treba redno kultivirati: striči, briti, puliti, prati, oblikovati, odišavljati, barvati, nadomeščati z umetnimi in s tem sporočati, kdo ali kaj želimo biti oziroma kako pomembni v očeh drugih. Je mar družba tista, ki tudi nam, naravnim bitjem povzroča največ težav.« Tam kjer na telesu ženske običajno oziroma najbolj naravno rastejo dlake, se v Tininih selfijih ti dlakavi prostori napolnijo z zelenimi rastlinskimi elementi, naravno travo nabrano s travnikov in ti prostori ali fragmenti telesa preko medija fotografske podobe postanejo prizorišče tako osebnih notranjih kot tudi družbeno-kulturnih prepletanj, celo trenj in kršenj normativov ali konvencij, ki nas utesnjujejo.
Ključne besede: selfi telesa, telesnost, neukrotljivost narave, telo kot umetniški artefakt
Objavljeno: 21.07.2020; Ogledov: 21; Prenosov: 0

28.
Andreja Čeligoj: Barvni svet oblik
Sarival Sosič, 2018, katalog razstave

Opis: Ustvarjalka Andreja Čeligoj je tokrat pripravila projekt z naslovom Barvni svet oblik, izključno urejen za odprti prostor, torej prostor, ki ga ponuja Galerija Veselov Vrt (komenskega 8, Ljubljana) in osredotočila se je na štiri geometrično natančno definirane, strukturirane in sestavljene elemente, torej na štiri postaje likovne pripovedi, na vsebinsko večplastna prelivanja, povezujoča se ne samo z razumevanjem in prikazovanje geometričnih sestavov, temveč tudi z didaktično možnostjo, ki jih likovna geometrija ter elementarnost ponujata ter omogočata. V najnovejšem projektu se je usmerila v prikaz in strukturno kombinacijo štirih osnovnih likovnih akcentov kot so linija, oblika, prostor in točka, najprej naslikanih na platno in nato znotraj postavitve na prostem še dinamiziranih ter predvsem interpretiranih skozi konceptualno postavitev s pomočjo različnih materialov, ki se lahko prilagajajo prostoru; to so variabilni, gibljivi in prenosljivi ter predvsem kompatibilni materiali s kakršno koli idejo ter izvedbo vezano na posamezni razstavi prostor. Tako je sleherni izbrani in interpretirani element (torej tudi oblike in barve, teksture) umeščen najprej v funkcionalno bazo postavitven nato tudi v fragmentarnost kompozicije. In v končnem sestavu, torej pogledu na celotno likovno zgodbo na vrtu, vsi izbrani elementi uresničujejo razmerja med ploskvami, najprej glede na svetlobo reflektirajočih površinami, nato pa tudi glede na spremembe nagibov, kotov, diagonal, vertikal in horizontal, skratka avtorica razvije geometrijo likovnih elementov v vsej svoji izraznosti moči in praktični naravnanosti. Prav zato je ta razstava primerna za poučevanje, saj skozi likovno prakso nazorno in ustvarjalno prikazuje kako in na kakšen način se elementi, ki tvorijo likovni govor, izkazujejo, uporabijo in uredijo v umetniški nagovor. Nekateri likovni sestavi so pravzaprav mobili (viseče instalacije), torej iz mehke plastike (pleksi steklo, stiropor) narejeni gibljivi artefakti, zato tudi prenosljivi in prilagodljivi in ker je razstava napolnjena učne tematike, je avtorica predvidela tudi prazno steno ali premikajočo kompozicijo, takšno, ki jo bodo obiskovalci različnih starosti, predvsem pa najmlajši lahko premikali in soustvarjali kot svojo novo kompozicijo; kompozicijo mišljeno tudi kot uporabno vrednost likovne umestnosti.
Ključne besede: geometrične strukture, skulputra kot linij, kot oblika, kot prostor, barvni svet oblik, mobili, viseče skulptur
Objavljeno: 21.07.2020; Ogledov: 15; Prenosov: 0

29.
Konstrukcije telesnosti
2017, samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji

Opis: Telo in njegova aktivnost, tj. telesnost, gradita raznolike sheme, ki skozi slikovne predstave in z dodajanjem čutnih senzacij subjekt vedno znova informirajo o njegovem položaju v družbi in kulturi. Na ravni likovne pripovedi, likovnega jezika oziroma umetnostno zgodovinskih danosti ter interpretacij se telo razvija skozi in s pomočjo najrazličnejših raznoliko raztegljivih kontekstov ali paradigem – eden od teh ali ena takšnih je telesnost. V fazi likovne obravnave se pogosto ohranja napetost med telesom in njegovo telesnostjo oziroma med dejavno funkcijo in umetnikovim lastnim pojmovnim diskurzom, vezanim na konkretne predstave. A pri tem ne smemo zanemariti družbenih nivojev modeliranja telesnosti v določenem času in prostoru. Telo je še vedno nekakšno elementarno shranjevalno dejstvo, ki pa se pri sodobnih stališčih družbe in znanosti (tehnologije na poti k virtualnosti) velikokrat zazdi kot nekaj nepotrebnega in vedno bolj podrejenega ali umaknjenega v izrazito avtorsko intimnost – avtorsko poetiko. Umetniki, izbrani za razstavo – fotograf Uroš Abram, fotograf in filmski snemalec Rajko Bizjak, akademski slikar in režiser Robert Černelč, akademska slikarka in videastka Ana Čigon, akademski slikar Jurij Kalan, vizualna umetnica in kostumografka Tina Kolenik, slikar Samo in akademska slikarka Kamila Volčanšek so telo problematizirali vsak na svoj oseben način, ki se giblje od intimnega pogleda na telo in telesnost ter samo strukturo ali anatomijo te žive materije do družbenokritičnega akcenta s poudarkom na krivičnosti in nesprejemanju drugačnosti.
Ključne besede: telesnost, telo, erotika, kontrukcije telesnosti, umetnost telesa, subjektivnost in telesnost, figurativni sistem in golo telo
Objavljeno: 21.07.2020; Ogledov: 28; Prenosov: 0
.pdf Polno besedilo (8,94 MB)

30.
Kipar in kamen
Sarival Sosič, 2019, samostojni strokovni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji

Opis: Takrat sem ga prvič pazljivo pogledal, ležal je na rečnem bregu in se nenavadno lesketal, sončen dan je bil in nebo brez oblakov se je razpredalo čez naju, čez kamen in mene je ležalo modro nebo, zrak je bil čist, oster in hladen in jaz kipar sem ga dolgo gledal, nisem odmikal pogleda, nisem se premaknil, niti za milimeter prestavil stopal, stal sem pokončno, na mestu sem mirno obstal in upiral oči navzdol, nanj, na kamen sem gledal, ki je mirno ležal tam na obrežju in čakal. Nekdo me opazuje, začutim njegov kleni pogled, zaskeli me po moji kamniti površini, občutim njegovo takrat še vedno prikrito strast, nekakšno neukrotljivo energijo, da bi pogledal vame, da bi me pričel klesati, me počasi razstavljati in sestavljati, poiskati v meni vse tisto, kar nosim skrito v sebi, torej jaz kamen na tistem rečnem bregu nekega sončnega dne, in kdo ve koliko podobnih dni sem čakal nanj, pričakoval kiparja, ki me hoče videti, in zdaj me neutrudno motri, prebada me s pogledom, čeprav se me še ni dotaknil, niti približal se mi še ni, toda že čutim, kako me počasi in vztrajno obdeluje, kako leze vame in me občuti v vsakem še tako majhnem elementu moje notranjosti, in najina pogleda se srečata, v nekem trenutku se spojita v istost, v neobvladljivo željo, da se med seboj dotakneva, se nato končno spoznava in pričneva obdelovati in bom jaz kamen postajal on in bo on kipar postajal jaz.
Ključne besede: kipar in kamen, skulpture v kamnu, erotika v skulpturah, kamenine kot skulpture, fragmenti v kamnu, kamniti spomini
Objavljeno: 21.07.2020; Ogledov: 17; Prenosov: 0
.pdf Polno besedilo (26,62 MB)

Iskanje izvedeno v 0 sek.
Na vrh