31. Jure Fingušt Prebil: Elemental MonolithSarival Sosič, 2019, katalog razstave Opis: Akademski kipar Jure Fingušt razširja kiparske meje preko različnih kovinskih in umetnih materialov, do ustvarjanja v novih medijih. V skulptura odpira različna področja, povezana s sodobno družbo in raziskovanji najnovejših tehnologij, s poudarkom na svetlobno-zvočnimi konstrukti, ki dinamizirajo vsako njegovo postavitev. Tudi na razstavi v Galeriji Veselov vrt, Komenskega 8, smo spremljali kombinacijo ali prostorsko instalacijo kjer je združeval trde, kovinske materiale z svetlobno zvočnimi akcenti u ustvaril gibljivo ter slušno vabljivo postavitev.
Ključne besede: svetlobno zvočni konstrukti, kiparstvo na prostem, skulptura kot konstrukcija, javna plastika, kiparstvo kot grafična znakovnost
Objavljeno v RUNG: 21.07.2020; Ogledov: 2372; Prenosov: 0 |
32. Tomaž Zarifa: To niso sanje / These are not DreamsSarival Sosič, 2019, katalog razstave Opis: Bistvo tokratnih skulptur akademskega kiparja Tomaža Zarife je urejena geometrična shema, ki z amorfnimi ali antropomorfnimi posebnostmi ustvarja raznolika razmerja med celovitostjo površin in struktur ter detajli, razporejenimi znotraj ali zunaj teh oblik. S spojem več oblik, več motivov v približani akaciji, ki jo doživljajo posamezni gledalci, nastaja igra percepcije. Tako organizacija skulptur po frontalni ali direktni shemi ter po globinski ali idejni shemi ostaja bodisi simetrična ali asimetrična bodisi prepoznavna ali enigmatična. Tomaž Zarifa tudi v tokratni postavitvi serije sedmih skulptur z naslovom To niso sanje, 2019, na materialni ravnini uporablja reciklirane materiale, vsakdanje predmete, ki pritegnejo njegovo pozornost in mu omogočijo različne nivoje izraznosti. Na ravnini sodobnih komunikacijskih razmerij je tudi tokrat v ospredju aktivno ukvarjanje z rekontekstualizacijo najdenih materialov, kot je na primer les s svojimi najrazličnejšimi strukturami in videzi. Iz ogromnega polja sodobnih družbenih praks ustvarjalec izlušči različna sporočila, vizualne ali intermedijske akcente, ki se različno vrivajo v vsakdanjost ter jih avtorsko preoblikuje v kiparska sporočila. Tako nastajajo njegove likovne strukture, izhajajoče iz konceptov najdenih predmetov (ready made), ki jih kombinira znotraj instalacij ali prostorskih postavitev, torej kiparskih kolažev in asemblažev, povezanih tudi z energijo (elektrika v povezavi z aparati) ter postopno dograjenih v t. i. vizualne strukture konceptualnih avtorskih arhivov.
Ključne besede: reciklirani materiali kot skulpture, vizualne strukture konceptualnih avtorskih arhivov, interaktivni objekt, skulptura kto konstrukt
Objavljeno v RUNG: 21.07.2020; Ogledov: 2443; Prenosov: 0 |
33. Tina Kolenik: Neukrotljivost naraveSosič Sarival, 2020, katalog razstave Opis: Tina Kolenik se izrazito poudarjeno še več kot dve desetletji ukvarja z telesom oziroma telesnostjo. Tako kot se njena zadnja likovna projekta kot sta Promenada (cikel selfijev, Galerija Kresija, Ljubljana 2018) in Oblačenje kože (cikel selfijev, AQ Galerija, Celje, 2019), se tudi tokratni fotografski projekt, cikel selfijev z naslovom Neukrotljivost narave (2020), ki je predstavljen v Galeriji Veselov vrt, Ljubljana (DLUL) posveča telesu ne samo kot estetiziranem in celo erotiziranem artefaktu, temveč tudi kot telesu vključenem v refleksijo na samo družbo in kot refleksijo na sam stil oziroma specifično značilnost samega medija – tudi tokrat selfija. Tako je telo v Tininih sefijih v trenutkih likovne obravnave materialna substanca in hkrati likovno vabljiva (duhovna) energija, ponujena tudi komunikaciji med fotografijo in gledalci. Telo je medij, preko katerega se udejanjajo različni vzorci avtorskega obnašanja ali odnosa do telesa. Je torej privilegirana oblika racionalizacije in krati zapletene čustvenosti (čutenja) medčloveških odnosov. Avtorica poudarja: »Da razstavljena dela prikazujejo nelagodno razmerje med naravnimi in družbenimi silami na primeru dlak, ki poganjajo iz naši teles. Ti izrastki se ne ujemajo vselej s človeškimi, kulturno pregnetenimi željami, saj rastejo tam, kjer ne bi smeli; preredki so ali celo odsotni in tam kjer bi se morali košatiti, sivijo. Zato jih je treba redno kultivirati: striči, briti, puliti, prati, oblikovati, odišavljati, barvati, nadomeščati z umetnimi in s tem sporočati, kdo ali kaj želimo biti oziroma kako pomembni v očeh drugih. Je mar družba tista, ki tudi nam, naravnim bitjem povzroča največ težav.« Tam kjer na telesu ženske običajno oziroma najbolj naravno rastejo dlake, se v Tininih selfijih ti dlakavi prostori napolnijo z zelenimi rastlinskimi elementi, naravno travo nabrano s travnikov in ti prostori ali fragmenti telesa preko medija fotografske podobe postanejo prizorišče tako osebnih notranjih kot tudi družbeno-kulturnih prepletanj, celo trenj in kršenj normativov ali konvencij, ki nas utesnjujejo.
Ključne besede: selfi telesa, telesnost, neukrotljivost narave, telo kot umetniški artefakt
Objavljeno v RUNG: 21.07.2020; Ogledov: 2330; Prenosov: 0 |
34. Andreja Čeligoj: Barvni svet oblikSarival Sosič, 2018, katalog razstave Opis: Ustvarjalka Andreja Čeligoj je tokrat pripravila projekt z naslovom Barvni svet oblik, izključno urejen za odprti prostor, torej prostor, ki ga ponuja Galerija Veselov Vrt (komenskega 8, Ljubljana) in osredotočila se je na štiri geometrično natančno definirane, strukturirane in sestavljene elemente, torej na štiri postaje likovne pripovedi, na vsebinsko večplastna prelivanja, povezujoča se ne samo z razumevanjem in prikazovanje geometričnih sestavov, temveč tudi z didaktično možnostjo, ki jih likovna geometrija ter elementarnost ponujata ter omogočata. V najnovejšem projektu se je usmerila v prikaz in strukturno kombinacijo štirih osnovnih likovnih akcentov kot so linija, oblika, prostor in točka, najprej naslikanih na platno in nato znotraj postavitve na prostem še dinamiziranih ter predvsem interpretiranih skozi konceptualno postavitev s pomočjo različnih materialov, ki se lahko prilagajajo prostoru; to so variabilni, gibljivi in prenosljivi ter predvsem kompatibilni materiali s kakršno koli idejo ter izvedbo vezano na posamezni razstavi prostor. Tako je sleherni izbrani in interpretirani element (torej tudi oblike in barve, teksture) umeščen najprej v funkcionalno bazo postavitven nato tudi v fragmentarnost kompozicije. In v končnem sestavu, torej pogledu na celotno likovno zgodbo na vrtu, vsi izbrani elementi uresničujejo razmerja med ploskvami, najprej glede na svetlobo reflektirajočih površinami, nato pa tudi glede na spremembe nagibov, kotov, diagonal, vertikal in horizontal, skratka avtorica razvije geometrijo likovnih elementov v vsej svoji izraznosti moči in praktični naravnanosti. Prav zato je ta razstava primerna za poučevanje, saj skozi likovno prakso nazorno in ustvarjalno prikazuje kako in na kakšen način se elementi, ki tvorijo likovni govor, izkazujejo, uporabijo in uredijo v umetniški nagovor. Nekateri likovni sestavi so pravzaprav mobili (viseče instalacije), torej iz mehke plastike (pleksi steklo, stiropor) narejeni gibljivi artefakti, zato tudi prenosljivi in prilagodljivi in ker je razstava napolnjena učne tematike, je avtorica predvidela tudi prazno steno ali premikajočo kompozicijo, takšno, ki jo bodo obiskovalci različnih starosti, predvsem pa najmlajši lahko premikali in soustvarjali kot svojo novo kompozicijo; kompozicijo mišljeno tudi kot uporabno vrednost likovne umestnosti.
Ključne besede: geometrične strukture, skulputra kot linij, kot oblika, kot prostor, barvni svet oblik, mobili, viseče skulptur
Objavljeno v RUNG: 21.07.2020; Ogledov: 2662; Prenosov: 0 |
35. Konstrukcije telesnosti2017, samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji Opis: Telo in njegova aktivnost, tj. telesnost, gradita raznolike sheme, ki skozi slikovne predstave in z dodajanjem čutnih senzacij subjekt vedno znova informirajo o njegovem položaju v družbi in kulturi. Na ravni likovne pripovedi, likovnega jezika oziroma umetnostno zgodovinskih danosti ter interpretacij se telo razvija skozi in s pomočjo najrazličnejših raznoliko raztegljivih kontekstov ali paradigem – eden od teh ali ena takšnih je telesnost. V fazi likovne obravnave se pogosto ohranja napetost med telesom in njegovo telesnostjo oziroma med dejavno funkcijo in umetnikovim lastnim pojmovnim diskurzom, vezanim na konkretne predstave. A pri tem ne smemo zanemariti družbenih nivojev modeliranja telesnosti v določenem času in prostoru. Telo je še vedno nekakšno elementarno shranjevalno dejstvo, ki pa se pri sodobnih stališčih družbe in znanosti (tehnologije na poti k virtualnosti) velikokrat zazdi kot nekaj nepotrebnega in vedno bolj podrejenega ali umaknjenega v izrazito avtorsko intimnost – avtorsko poetiko. Umetniki, izbrani za razstavo – fotograf Uroš Abram, fotograf in filmski snemalec Rajko Bizjak, akademski slikar in režiser Robert Černelč, akademska slikarka in videastka Ana Čigon, akademski slikar Jurij Kalan, vizualna umetnica in kostumografka Tina Kolenik, slikar Samo in akademska slikarka Kamila Volčanšek so telo problematizirali vsak na svoj oseben način, ki se giblje od intimnega pogleda na telo in telesnost ter samo strukturo ali anatomijo te žive materije do družbenokritičnega akcenta s poudarkom na krivičnosti in nesprejemanju drugačnosti.
Ključne besede: telesnost, telo, erotika, kontrukcije telesnosti, umetnost telesa, subjektivnost in telesnost, figurativni sistem in golo telo
Objavljeno v RUNG: 21.07.2020; Ogledov: 2684; Prenosov: 0
Gradivo ima več datotek! Več... |
36. Kipar in kamen : Pregledna razstavaSarival Sosič, 2019, samostojni strokovni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji Opis: Takrat sem ga prvič pazljivo pogledal, ležal je na rečnem bregu in se nenavadno lesketal, sončen dan je bil in nebo brez oblakov se je razpredalo čez naju, čez kamen in mene je ležalo modro nebo, zrak je bil čist, oster in hladen in jaz kipar sem ga dolgo gledal, nisem odmikal pogleda, nisem se premaknil, niti za milimeter prestavil stopal, stal sem pokončno, na mestu sem mirno obstal in upiral oči navzdol, nanj, na kamen sem gledal, ki je mirno ležal tam na obrežju in čakal. Nekdo me opazuje, začutim njegov kleni pogled, zaskeli me po moji kamniti površini, občutim njegovo takrat še vedno prikrito strast, nekakšno neukrotljivo energijo, da bi pogledal vame, da bi me pričel klesati, me počasi razstavljati in sestavljati, poiskati v meni vse tisto, kar nosim skrito v sebi, torej jaz kamen na tistem rečnem bregu nekega sončnega dne, in kdo ve koliko podobnih dni sem čakal nanj, pričakoval kiparja, ki me hoče videti, in zdaj me neutrudno motri, prebada me s pogledom, čeprav se me še ni dotaknil, niti približal se mi še ni, toda že čutim, kako me počasi in vztrajno obdeluje, kako leze vame in me občuti v vsakem še tako majhnem elementu moje notranjosti, in najina pogleda se srečata, v nekem trenutku se spojita v istost, v neobvladljivo željo, da se med seboj dotakneva, se nato končno spoznava in pričneva obdelovati in bom jaz kamen postajal on in bo on kipar postajal jaz.
Ključne besede: kipar in kamen, skulpture v kamnu, erotika v skulpturah, kamenine kot skulpture, fragmenti v kamnu, kamniti spomini
Objavljeno v RUNG: 21.07.2020; Ogledov: 2631; Prenosov: 0
Gradivo ima več datotek! Več... |
37. Anže Jurkovšek: Karbonski gozdSarival Sosič, 2019, katalog razstave Opis: Skulpture v tokratnem ciklu akademskega kiparja Anžeta Jurkovška temeljijo na urejeni geometrični strukturi, ki z amorfnimi ali antropomorfnimi posebnostmi ustvarja raznolika razmerja med celovitostjo površin in njihovih linij, ploskev ali reliefnosti ter med detajli, razporejenimi tako na površini kot tudi v notranjosti. S spojem različnih oblik, kjer prevladujejo krožne in navpične forme, a tudi mnoštvo motivov v približani distanci, ki jo doživljajo posamezni gledalci, nastaja igra percepcije ter nekakšno starodavno potovanje v prostore in forme narave. Organizacija skulptur po frontalni ali direktni shemi ter po globinski ali idejni shemi ostaja predvsem simetrična ali prepoznavna ali pa enigmatična. In njena enigmatičnost pomeni igra praoblik, ki se jih je kipar lotil ustvarjati in tako uresničevati pragozd in njegove takratne prebivalce, predvsem različne rastlinske in tudi živalske vrste, ki so nekoč v davnini naseljevale širne pragozdove tega sveta. . Kipar se intenzivno ukvarja s ozko, sloko, pokončno formo dreves, njihovih debel, nekakšnih lesenih torzov, ki so podobe prazgodovine, nekakšni fragmentarni izseki znotraj večjega sistema, ki ga lahko predstavlja podoba ekosistem pragozda.
Ključne besede: minimalizacija skulpture, kiparska redukcija, rustikalnost skulpture, geometričnost skulpture
Objavljeno v RUNG: 21.07.2020; Ogledov: 2008; Prenosov: 0 |
38. Avgust Berthold, peti slovenski impresionist in njegova prva razstava v Beogradu / Avgust Berthold, peti slovenački impresionist i njegova prva izložba v BeograduSarival Sosič, 2019, izvirni znanstveni članek Opis: Avgust Berthold je bil dinamična, aktivna in ustvarjalna osebnost, ki je krepko zaznamovala naš kulturni prostor v začetku dvajsetega stoletja. Kot sopotnik slikarjev impresionistov je z njimi aktivno sodeloval, hkrati pa sam ustvarjal kvalitetne umetniške fotografije, zato ga danes razumemo kot petega slovenskega impresionista. Tako kot ostali štirje impresionisti je tudi Berthold zaslužen za to, da je postavil slovensko umetnosti ob bok takratni evropski umetnosti. Za njegovo razgibano delovanje je pomembna 1. jugoslovanska umetniška razstava iz leta 1904 v Boogradu, na kateri je razstavil 12 fotografij (Portret, Del iz okolice Münchna, Zima, Pod snegom, Moja ljubezen, Samota, Portret slikarja Riharda Jakopiča, Del iz škofjeloške okolice, Kronberg na Taunusu, Noč, Večer, Poletje). Te fotografije so bile izdelane v gumijevem postopku in zato zelo podobne impresionističnim slikam. Motivno so prevladovale impresije intimnega pejsaža, pomeben fotografski portret s te razstave pa je zagotovo Portret slikarja Riharda Jakopiča.
Ključne besede: piktorialistična fotografija, slovenska fotografija v začetku 20. stoletja, umetniška fotografija, peti slovenski impresionist, slovenski impresionizem, umetniški fotograf, fotografija in razstavljanje
Objavljeno v RUNG: 21.07.2020; Ogledov: 2620; Prenosov: 0
Gradivo ima več datotek! Več... |
39. Avgust Berthold, peti slovenski impresionist (1880-1919)Sarival Sosič, 2020, izvirni znanstveni članek Opis: Avgust Berthold (1880–1919) je bil prvi fotograf na Slovenskem, katerega fotografije so prešle iz obrtne na kvalitetnejšo in evropsko primerljivo raven. Bil je dinamična, aktivna in ustvarjalna osebnost, ki je krepko zaznamovala naš kulturni prostoru. Njegov opus potrjuje veliko estetsko širino in izrazno moč fotografskega medija v začetku 20. stoletja. Ustvaril je nekaj pomembnih fotografskih del (Sejalec, Orači, različne žanrske podobe ljudi pri vsakdanjih opravilih, več motivov brez in narave v različnih letnih časih, motive morja in jadrnic, motive z arhitekturnimi poudarki, na primer podobe iz Benetk, portrete Riharda Jakopiča, Ivana Groharja in Ivana Cankarja ter portrete mnogih takrat znamenitih Slovencev, Devin, Crngrob, motive iz Postojnske jame …), ki sodijo v vrh takratne slovenske likovne umetnosti. Kot sopotnik slikarjev impresionistov je z njimi aktivno sodeloval in po pregledu ter analizi njegovega dela ga lahko umestimo med slovenske impresioniste – danes je Avgust Berthold peti slovenski impresionist –, torej umetnike, ki so postavili slovensko umetnost ob bok takratni evropski umetnosti. Izpostaviti pa je potrebno tudi, da je pri oblikovanju ter izdaji slovenskega evra 2007, oblikovalec Miljenko Licul kot edino likovno pobodo na slovenskih evrih izbral prav Bertholdovega Sejalca in ga umestnil na 5 centov. Leta 2008–2009 pa je bila v Norodni galeriji Ljubljana pripravljena obsežna razstava za naslovom Slovenski impresionisti in njihov čas 1890–1920. Na tej razstavi so v posebnem razstavnem prostoru (razstavni sobi) razstavili izbrana in najboljša dela fotografa Avgusta Bertholda. Na njej je Berthold dobil zasluženo priznanje kot peti slovenski impresionisti, s poudarkom, da je glede na njegovo ustvarjalno delo in življenje, povezave in potovanja bil prav on tisti, ki je v naš takratni prostor prinašal nove, sveže in najmodernejše ideje, znanje in poglede na umetniška dogajanja tistega časa in prostora. Prav to tezo lahko potrdi Bertholdovo poznanstvo z razgledanim in uveljavljenim nemško avstrijskim modernističnim pesnikom Rainerjem Maria Rilkejem. Po razstavi so njegova dela postala del nacionalne kulturne dediščine Slovenije in so danes sestavni in razstavni del zbirke Narodne galerije Ljubljana.
Ključne besede: piktorialistična fotografija, peti slovenski impresionist, sejalec v fotografiji, umetniška fotografija, žanrska fotografija, nacionalna dediščina, fotograf umetnik
Objavljeno v RUNG: 21.07.2020; Ogledov: 2444; Prenosov: 0
Gradivo ima več datotek! Več... |
40. Telo je prostor podobSarival Sosič, 2019, predgovor, uvodnik, spremna beseda Opis: Telo je naravni prostor podob, na njem ali v njem se lahko tvori izrazni sistem poln pomenskih zgostitev; telo je kraj mnogoterosti podob. Ima značilno »reliefnost«, in ko se izpostavi določen element ali segment telesa, npr. glava ali intimnejši predeli, se pričnejo gostiti posebne telesne mimike (oblike) in prav v izbranih akcentih telesa ustvarjalka Tina Kolenik domiselno prehaja od podob iz realnega življenja k likovno stopnjevanim izraznostim. Namreč umetnost danes je velikokrat praktična in tako v soodvisnosti z vsakdanjostjo, a hkrati v sebi še vedno ohranja kognitivni sistem ter metaforične nivoje, skozi katere gledamo dlje od gole realnosti, tja proti najbolj poglobljenim osebnim likovnim zgodbam. Telo in vse kar se okoli njega dogaja je nekakšno prizorišče prepletanja notranje osebnega z zunanjim družbeno sociološkim ter predstavlja neizmeren izpovedno tematski prostor v sklopu katerega se manifestirajo najbolj prefinjeni in poglobljeni narativni nameni umetnosti. Tako lahko preko telesa opazujemo različne nivoje mimetičnosti in če so prisotni prepoznavni segmenti ali elementi, je prav gledalec tisti, ki sprejema in razpoznava ter se naveže na nekaj njemu že znanega ali uveljavljenega znotraj realnega sveta in znotraj likovno estetskih pripovedi. Pogostokrat pa se telo obravnava tudi skozi element nepričakovanosti, kjer se prepoznavnost odmika v polja zakritosti in prekrivanja ter proti konotativno ter sugestivno bolj zamaknjenim (manj prepoznavnim) nivojem ter tudi večji seksualnosti. V številnih projektih je likovna ustvarjalka Tina Kolenik problematizira vlogo telesa in njegovih zmožnostih (limitih) likovne obravnave, tokrat pa se je koncentrirala na glavo in intimnejše dele telesa. Glava je postala domiselna likovna zgodba vpeta med glavo kot likovnim nosilcem ter (kako izvirno) lubenico kot možnim likovno aktivnim predmetov (sadežem), torej artefaktom, ki omogoča organizacijo oblik – najrazličnejših pokrival. Dokončni likovni sestav nam odkriva celovit in domiselno združujoč niz ustvarjalnega postopka - najprej kot razmerje med umetnostjo telesa (body art), nato kot dinamizacijo umetniškega sistema kot akta performansa, kjer poteka likovna igra oziroma tista prava zgodba (v primeru te serije iz lubenice izoblikovana različna pokrivala) ter kot končni produkt fotografije – selfiji - z natančno definirano in likovno urjeno podobo pokrite glave z ustrezno obrazno kretnjo. Ustvarjalni postopek je domišljeno sistematičen, sklenjen in predstavlja celovit avtorski koncept, fotografsko (izključno selfiji) urejeno zapisan in razstavno vabljivo izpostavljen. Tako kot v večini prejšnjih likovnih delih, akcijah ali performansih se Kolenikova tudi tokrat natančno osredotoči na izbiro materiala, njegovega premišljenega oblikovanja ter ustvarjanja umetnosti s telesom kot prizoriščem, kjer se dogajajo zgodbe, izostrijo pogledi, nastajajo situacije in izoblikujejo mnenja, ideje in asociacije.
Ključne besede: seksualnost in performans, sefi in seksualnost, telo kot perspektiva nepričakovanega, body art in fotografija.
Objavljeno v RUNG: 21.07.2020; Ogledov: 2466; Prenosov: 0 |
