Repozitorij Univerze v Novi Gorici

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 5 / 5
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Literarno delo in njegov (implicitni) avtor : Vidika literarne vede in šolske prakse
Ivana Zajc, 2016, magistrsko delo

Opis: Vlogo avtorja v literarnem delu najprej preverimo preko kontroverznega koncepta implicitni avtor, pri katerem najprej pokažemo njegovo genezo. Magistrsko delo vsebuje izvirno sintezo rekonceptualizacij implicitnega avtorja, ki je vsebinsko razvrščena glede na osnovne kazalnike: povezava z empiričnim avtorjem in antropomorfnost ter trije vidiki opredeljevanja: vidik literarne produkcije, vidik literarne recepcije, vidik literarnega dela kot fenomena. Ta razdelitev je nastala preko vsebinske analize večine sodobnih in izbranih ključnih starejših razprav na to temo. Sinteza omogoča, da razkrijemo osrednje anomalije teorij, med temi problematično težnjo k simultanemu definiranju vloge avtorja v literarnem delu za vse procese, ki so povezani s književnostjo, hkrati. Posebej izpostavimo tiste teorije, ki koncept opredeljujejo z vidika literarnega bralca: gre za bralčev konstrukt, ki nastane preko znotrajbesedilnih lastnosti in poznavanja zunajbesedilnih dejstev o empiričnem avtorju ter širših kontekstov nastanka literarnega dela, pa tudi kasnejše recepcije literarnega dela. Tako opredeljen koncept je temelj za razpravo o vlogi dejstev o empiričnem avtorju v šolski praksi, pri čemer temeljimo na pouku slovenščine na gimnazijah. Za integriranje znanja o zunajliterarnih kontekstih v znanje o samem literarnem delu je ključno kognitivno branje. Omogoča namreč povezovanje literarnega dela v širše (kulturno-, duhovnozgodovinske in druge) kontekste. Kognitivna naratologija opaža, da bralci besedilno strukturo pripišejo določenemu delovalniku, empirična raziskava literarnega branja z vidika predstav o literarnem avtorju pa kaže, da emotivnih spodbud pri bralcu ne sproža le vsebina literarnega dela, pač pa tudi poznavanje dejstev o implicitnem avtorju. Na temelju sistemske književnodidaktične paradigme z elementi recepcijske zagovarjamo, da temelji spoznavanje avtorja na teh osnovah. Učenčevo zanje o literarnem avtorju ne sme biti ločeno od drugih kontekstualnih elementov produkcije in kasnejše recepcije književnosti. Med temi elementi književnega znanja naj bodo vzročno-posledične in logične povezave, ki jih zagotavlja znanje z(a) razumevanje(m). Dosežemo ga s poukom, kjer je na prvem mestu komunikacija s književnostjo in v katerem usvajanje znanja poteka dejavno % problemsko. Dokument Evropski literarni okvir za učitelje v srednjih šolah (2012) pri spoznavanju sistema književnosti izhaja iz učenčevega zanimanja za literarnega avtorja. Literarna zmožnost, ki jo določa, je tesno speta s književnim znanjem, ki empiričnega avtorja locira v kompleks okoliščin, ki določajo produkcijo in kasnejšo recepcijo literarnega dela. Višje stopnje literarne zmožnosti terjajo problemske obravnave zunajbesedilnih dejstev o literarnem delu, v tesni navezavi s slednjim.
Ključne besede: literarna teorija, implicitni avtor, nakazani avtor, empirični avtor, didaktika književnosti, knjižna vzgoja, kognitivno branje, problemski pouk, magistrsko delo, bolonjski magisteriji
Objavljeno v RUNG: 05.11.2021; Ogledov: 2392; Prenosov: 0

2.
Implicitni avtor : raba v slovenski literarni vedi, nove opredelitve in problematična mesta
Ivana Zajc, 2017, izvirni znanstveni članek

Opis: Implicitni avtor zaradi različnih opredelitev ni enoten koncept. Članek predstavi in problematizira implicitnega avtorja, kot ga je oblikoval Wayne C. Booth, in preveri njegovo rabo v slovenskem prostoru. Prispevek vsebuje izvirno sintezo teorij implicitnega avtorja s poudarkom na opredelitvah, ki so nastale v 21. stoletju, in ključnih starejših. Izpostavi temeljne razlike med različnimi tipi teorij, pri posameznih tipih obravnavanega koncepta izpostavi problematična mesta in osvetli razumevanje implicitnega avtorja kot bralčevega konstrukta, ki se kaže kot najbolj utemeljeno in prevladuje v sodobnih razpravah.
Ključne besede: literarna teorija, literarna veda, implicitni avtor, nakazani avtor, naratologija
Objavljeno v RUNG: 05.11.2021; Ogledov: 2060; Prenosov: 0

3.
Pesniška samorefleksija v sodobni slovenski poeziji po drugi svetovni vojni : disertacija
Mateja Eniko, 2021, doktorska disertacija

Opis: Pesniška samorefleksija v poeziji predstavlja reflektiranje vprašanj, povezanih s pesniško umetnostjo, znotraj pesniškega diskurza samega. Poezija se tako odziva na poetološka vprašanja vzporedno s teoretskim diskurzom. Koncept pesniške samorefleksije je sinonimen terminu metapoezija in glede na elemente literarne komunikacije vsebinsko obsega štiri temeljna tematska polja, ki v literarnih uresničitvah doživljajo razširitve in specifikacije. To so pesnik, pesniško delo oziroma pesniška umetnost, recepcija poezije in kontekst. V pesmih je pesniška samorefleksija pomembno prisotna vse od antike dalje, še posebej pomembna prvina pa postane v sodobni poeziji 20. stoletja. V teoretskem diskurzu v 20. stoletju so bila posebne pozornosti deležna vprašanja avtorja, njegove subjektivitete in avtonomije. Prelomni razmisleki so se v veliki meri dogajali glede na romantični koncept avtonomnega božansko navdahnjenega genija. Skladno s tem dejstvom se doktorska disertacija med osrednjimi tematskimi polji pesniške samorefleksije oziroma metapoezije osredotoči na vprašanje avtorja oziroma pesnika. V disertaciji je najprej definiran koncept pesniške samorefleksije. Ob upoštevanju dosedanjih teoretskih študij prinaša premišljene zamejitve koncepta, oblik, strategij in funkcij pesniške samorefleksije. Sledi pregled oblikovanja koncepta avtorja s poudarkom na oblikovanju romantičnega pojma genija in prelomih, ki jih je bil ta deležen v 20. stoletju. Na teoretske opredelitve se nasloni interpretativna analiza sodobne slovenske poezije po drugi svetovni vojni. Opravljene so študije primerov uresničitve pesniške samorefleksije v poeziji osmih pesnic in pesnikov različnih pesniških generacij in literarnoestetskih usmeritev: Kajetana Koviča, Daneta Zajca, Tomaža Šalamuna, Nika Grafenauerja, Milana Jesiha, Taje Kramberger, Barbare Korun in Primoža Čučnika. Pesniška samorefleksija predstavlja pomemben element v sodobnem pesniškem diskurzu. Doktorska disertacija prikaže, na kakšne načine se pesniška samorefleksija uresničuje v poeziji sodobnih slovenskih pesnikov ter kakšne učinke sproža vzpostavljanje metapoetskega zavedanja. Analiza pesniške samorefleksije prispeva k teoretskim razmislekom o poeziji, hkrati pa kaže na specifično moč poezije za ubesedovanje in prikazovanje pesniških konceptov. Produktivna se izkaže za razmislek avtorske vloge: na eni strani pesnikove družbene vloge, na drugi strani pa preigravanje različnih ravni pesnika v odnosu do teksta.
Ključne besede: pesniška samorefleksija, metapoezija, avtotematska poezija, avtotematizacija, avtoreferenca, metazavedanje, pesnik, avtor, romantični koncept genija, avtonomija, deziluzija, sodobna slovenska poezija, Kajetan Kovič, Dane Zajc, Tomaž Šalamun, Niko Grafenauer, Milan Jesih, Taja Kramberger, Barbara Korun, Primož Čučnik
Objavljeno v RUNG: 31.03.2021; Ogledov: 4399; Prenosov: 200
URL Povezava na celotno besedilo
Gradivo ima več datotek! Več...

4.
Pesniško samorazumevanje v metabesedilih in poeziji Daneta Zajca
Mateja Eniko, prispevek na konferenci brez natisa

Opis: V 20. stoletju je bila vloga pesnika tako glede na literarne in teoretske smernice kot tudi glede na družbene okoliščine podvržena pomembnim spremembam. Prispevek prek analize samorazumevanja slovenskega modernističnega pesnika Daneta Zajca v pesniškem in metabesedilnem diskurzu (esejih, intervjujih in spominskih zapisih) odkriva individualni odziv na te spremembe. Analiza metabesedil predstavi imperativ časa skozi pesnikovo dojemanje ter vlogo pesnika v aktualni slovenski družbi in kontekstu modernistične estetike. V osrednjem delu se prispevek osredotoči na Zajčeve metapoetske pesmi in raziskuje, na kakšen način Zajc znotraj semantično pluralnega diskurza poezije izraža samorazumevanje sebe kot pesnika in pesniškega ustvarjanja. Metabesedila razkrijejo njegovo prizadevanje za dejavno družbeno vlogo, vendar hkrati zagovor neangažirane poezije. Pesnikova zavezanost avtonomnosti pesniškega izražanja je potrjena tudi skozi metapoezijo, v kateri ima osrednjo semantično vlogo podoba jezika.
Ključne besede: pesniška samorefleksija, metapoezija, metabesedilo, avtor, sodobna slovenska poezija, Dane Zajc
Objavljeno v RUNG: 17.05.2019; Ogledov: 4150; Prenosov: 0
Gradivo ima več datotek! Več...

5.
François Truffaut in avtorska teorija
Mery Gobec, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava razvoj ideje avtorstva, ki se je najbolj uveljavila v 50. letih prejšnjega stoletja. Kako se je ta ideja materializirala v filmskih delih, analizira skozi opus Françoisa Truffauta, utemeljitelja francoskega novega vala, ki je v začetku 60. let vzklil prav v idejah avtorske politike. Pojem avtorstva je bil še dolgo po izumu filma precej nejasen, s tem pa je bil vprašljiv tudi status filma kot umetnosti. Enakopraven ostalim umetniškim kategorijam je postal šele s prihodom nove generacije francoskih filmskih kritikov v 50. letih. Ti so ostro napadli tradicijo »francoske kvalitete«. François Truffaut je z esejem Une certaine tendance du cinéma française dvignil največ prahu in filme kvalitete obtožil neizvirnosti. S prihodom 60. let je z mladimi kritiki formiral obdobje novega vala. Za uveljavitev tega filmskega gibanja je zaslužen prav njegov celovečerni prvenec Les quatre cents coups (1959). Truffaut je vso kariero ostajal zvest ideji avtorske politike in bil hkrati komercialno razmeroma uspešen ter priljubljen. S svojim delom, v katerem je zapustil močen avtobiografski pečat, je vsekakor ključno vplival na to, da je film končno pridobil umetniški status ter da se je ideja avtorstva močno ukoreninila v pore filmske umetnosti.
Ključne besede: Filmski avtor, avtorska kinematografija, avtorska kritika, avtorska politika, avtorska teorija, francoski novi val, cinefilija, François Truffaut, André Bazin, Alexandre Astruc, Roberto Rossellini, Jean Renoir, Alfred Hitchcock
Objavljeno v RUNG: 25.02.2016; Ogledov: 7196; Prenosov: 715
.pdf Celotno besedilo (3,34 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Iskanje izvedeno v 0.02 sek.
Na vrh