1. Self-censorship? : the transition between Latin and Cyrillic script in the personal correspondence of women writers in the era of Slovenian modernismPrimož Mlačnik, 2024, izvirni znanstveni članek Opis: Prispevek temelji na avtorjevem arhivskem delu in analizi pisemske korespondence v rokopisni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK).
Osredotoča se na korespondenco slovenskih modernističnih pisateljic Marice
Nadlišek Bartol, Zofke Kveder, Marice Strnad in Vide Jeraj, ki so gojile pisemska prijateljstva. Prispevek analizira njihovo korespondenco v kontekstu
nove teorije cenzure, da bi odgovoril na vprašanje, ali lahko prehajanje med
latinično in cirilično pisavo dojemamo kot obliko samocenzure. Analiza kaže,
da so pisateljice v pismih večinoma prehajale iz ene pisave v drugo, ko so
pisale o kontroverznih temah partnerskega zakona, ljubezni, materinstva in
spolnosti, vendar pri tej praksi niso bile dosledne. Avtor to prehajanje obravnava kot obliko implicitne, produktivne in nedosledne cenzure, ki je kot poseben zgodovinski način pisanja odseval širše družbeno-politične spremembe.
Ključne besede: samocenzura, slovenske modernistične pisateljice, pisemska
korespondenca, prehajanje med latinico in cirilico
Objavljeno v RUNG: 01.07.2024; Ogledov: 232; Prenosov: 3
 Celotno besedilo (882,51 KB)
Gradivo ima več datotek! Več... |
2. |
3. |
4. |
5. |
6. |
7. |
8. |
9. Lik intelektualke v slovenski književnosti do druge svetovne vojneUrša Pogačar, 2018, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo preučuje literarna besedila slovenskih avtoric in avtorjev, ki na mesto glavnih književnih likov postavljajo žensko, ki ne nastopa več v svoji tradicionalni vlogi (žena/mati/ljubica), temveč predstavlja novo družbeno vlogo (izobraženka/intelektualka).
V zadnjem desetletju 19. stoletja in v obdobju do 2. svetovne vojne so slovenske pisateljice v svojih literarnih besedilih predstavile nov književni lik v slovenski literaturi – lik intelektualke. Predstavile so like žensk z intelektualnimi ambicijami, ki si z izobrazbo pridobijo poklic, s katerim vstopijo v javno sfero življenja. Zaposlujejo se na področju šolstva (študentke, učiteljice), umetnosti (pisateljice, glasbenice) in naravoslovja (znanstvenice, inženirke). Znotraj javne sfere se soočajo z različnimi težavami: nezadovoljstvo s poklicem (neenakopravnost, celibat), odpor do domačega okolja (patriarhalna družbena ureditev), finančno pomanjkanje (necenjeno delo), razdvojenost (čustva/razum) in neuresničenost (družina/služba). Nekatere življenje spremenijo s poroko, vendar niso srečne, saj s tem pristanejo na podrejeni položaj znotraj zasebne sfere, manj je takih, ki pod težo življenja resignirajo, zbolijo ali umrejo, največ je tistih intelektualk, ki težkemu življenju in poklicu navkljub zavračajo tradicionalno vlogo ženske v družbi, si želijo enakopravnosti in znotraj težke situacije vztrajajo. Na ta način so slovenske pisateljice opozarjale na neenakovreden položaj žensk v družbi in dokazovale, da je ženski spol enakovreden moškemu ter si zasluži enake temeljne človekove pravice, to so pravica do izobrazbe, zaposlitve, plačila, politične volilne pravice. Opozarjanju na problematiko neenakovrednega položaja žensk v družbi so se pisateljicam v dvajsetih letih 20. stoletja pridružili slovenski pisatelji, tudi v njihovih besedilih se namreč pojavijo glavni ženski književni liki, ki zavzemajo novo družbeno vlogo, čeravno jih je številčno manj kot pri pisateljicah.
Ključne besede: slovenske pisateljice, slovenski pisatelji, Lea Fatur, Marica Nadlišek Bartol, Zofka Kveder, Marija Kmet, Marijana Kokalj Željeznova, Milena Mohorič, Silva Tdina, Stanko Majcen, France Bevk, Ivan Mrak, intelektualka, ženska družbena vloga, enakopravnost
Objavljeno v RUNG: 12.12.2018; Ogledov: 4720; Prenosov: 208
Celotno besedilo (682,77 KB) |
10. |
