1. Pesniška samorefleksija v sodobni slovenski poeziji po drugi svetovni vojni : disertacijaMateja Eniko, 2021, doktorska disertacija Opis: Pesniška samorefleksija v poeziji predstavlja reflektiranje vprašanj, povezanih s pesniško umetnostjo, znotraj pesniškega diskurza samega. Poezija se tako odziva na poetološka vprašanja vzporedno s teoretskim diskurzom. Koncept pesniške samorefleksije je sinonimen terminu metapoezija in glede na elemente literarne komunikacije vsebinsko obsega štiri temeljna tematska polja, ki v literarnih uresničitvah doživljajo razširitve in specifikacije. To so pesnik, pesniško delo oziroma pesniška umetnost, recepcija poezije in kontekst. V pesmih je pesniška samorefleksija pomembno prisotna vse od antike dalje, še posebej pomembna prvina pa postane v sodobni poeziji 20. stoletja. V teoretskem diskurzu v 20. stoletju so bila posebne pozornosti deležna vprašanja avtorja, njegove subjektivitete in avtonomije. Prelomni razmisleki so se v veliki meri dogajali glede na romantični koncept avtonomnega božansko navdahnjenega genija. Skladno s tem dejstvom se doktorska disertacija med osrednjimi tematskimi polji pesniške samorefleksije oziroma metapoezije osredotoči na vprašanje avtorja oziroma pesnika.
V disertaciji je najprej definiran koncept pesniške samorefleksije. Ob upoštevanju dosedanjih teoretskih študij prinaša premišljene zamejitve koncepta, oblik, strategij in funkcij pesniške samorefleksije. Sledi pregled oblikovanja koncepta avtorja s poudarkom na oblikovanju romantičnega pojma genija in prelomih, ki jih je bil ta deležen v 20. stoletju. Na teoretske opredelitve se nasloni interpretativna analiza sodobne slovenske poezije po drugi svetovni vojni. Opravljene so študije primerov uresničitve pesniške samorefleksije v poeziji osmih pesnic in pesnikov različnih pesniških generacij in literarnoestetskih usmeritev: Kajetana Koviča, Daneta Zajca, Tomaža Šalamuna, Nika Grafenauerja, Milana Jesiha, Taje Kramberger, Barbare Korun in Primoža Čučnika.
Pesniška samorefleksija predstavlja pomemben element v sodobnem pesniškem diskurzu. Doktorska disertacija prikaže, na kakšne načine se pesniška samorefleksija uresničuje v poeziji sodobnih slovenskih pesnikov ter kakšne učinke sproža vzpostavljanje metapoetskega zavedanja. Analiza pesniške samorefleksije prispeva k teoretskim razmislekom o poeziji, hkrati pa kaže na specifično moč poezije za ubesedovanje in prikazovanje pesniških konceptov. Produktivna se izkaže za razmislek avtorske vloge: na eni strani pesnikove družbene vloge, na drugi strani pa preigravanje različnih ravni pesnika v odnosu do teksta.
Ključne besede: pesniška samorefleksija, metapoezija, avtotematska poezija, avtotematizacija, avtoreferenca, metazavedanje, pesnik, avtor, romantični koncept genija, avtonomija, deziluzija, sodobna slovenska poezija, Kajetan Kovič, Dane Zajc, Tomaž Šalamun, Niko Grafenauer, Milan Jesih, Taja Kramberger, Barbara Korun, Primož Čučnik
Objavljeno v RUNG: 31.03.2021; Ogledov: 5588; Prenosov: 219
 Povezava na celotno besedilo
Gradivo ima več datotek! Več... |
2. Transformacija antičnih motivov v slovenski književnosti devetnajstega in dvajsetega stoletjaUrša Prša, doktorska disertacija Opis: Antična mitologija že stoletja navdihuje evropski prostor ter se v njem na različne načine transformira in interpretira v različnih vrstah umetnosti. Antični motivi so odmevali v slovenski književnosti od srednjega veka pa vse do sodobnosti. Slovenska literatura jih je v različnih fazah svojega razvoja sprejemala ali zavračala ter iz njih oblikovala svoje motivno-tematske zasnove. Posebna pozornost te doktorske disertacije je posvečena tipom literarne recepcije, ki se je udejanjila v slovenskem slovstvu romantike in v dvajsetem stoletju, ko so antični liki in motivi postali simboli in prispodobe moderne subjektivnosti. Po krajšem pregledu tuje in domače znanosti o mitologiji s poudarkom na teoretski obravnavi mita v literaturi sledi opazovanje recepcije antične motivike v slovenskem in evropskem literarnem prostoru od antike naprej. Posebna pozornost bo namenjena motivom Medeje, Odiseja in Orfeja v izbranih delih slovenske književnosti 19. in 20. stoletja, saj je vsak lik s svojo univerzalnostjo in enkratnostjo pomembno vplival na slovensko literaturo. Ob pomoči medbesedilne metode so analizirani namen avtorjeve uporabe izbranega antičnega motiva, njegova vloga, interpretacija in morebitna transformacija ali aktualizacija.
Ključne besede: antični motivi, transformacija, slovenska književnost, Medeja, Odisej, Orfej
Objavljeno v RUNG: 11.10.2016; Ogledov: 7047; Prenosov: 448
 Celotno besedilo (2,52 MB) |
3. |
4. |
5. |
6. |
7. |
8. |
9. |
10. |
