| Abstract: | Obstojnost zapisov je povezana z obstojnostjo materiala, na katerem je informacija zapisana. Papir, ki so ga v Evropi izdelovali od srednjega veka do 19. stoletja, je izjemno obstojen material. Da kisline pospešujejo razgradnjo papirja, so odkrili že v 19. stoletju, ko so opazili, da se je do tedaj izdelan papir, v nasprotju z ročno izdelanimi papirji iz prejšnjih stoletij, pospešeno razgrajeval. Poglavitni razlog za povečano neobstojnost papirjev je bila njihova kislost, ki jo je povzročil postopek klejenja v kislem s smolnim milom in aluminijevem sulfatom. Spremembe v načinu proizvodnje v 19. stoletju pa so izjemno skrajšale njegovo življenjsko dobo.
Takšen papir pa ima poleg krajših celuloznih vlaken tudi pH vrednost v kislem območju, kar lahko vodi do popolne razgradnje. V svetovnem merilu se knjižnice in arhivi srečujejo z enakim problemom- kako ohraniti pisno kulturno dediščino, ki zelo hitro propada.
Masovno razkislinjenje in hramba gradiva pri nizkih temperaturah, sta znana postopka za upočasnitev kislinske razgradnje papirja. S pojmom razkislinjenje označujemo postopek nevtralizacije kislin, ki so prisotne v papirju. Namen je podaljšati gradivu njegovo obstojnost uporabo.
Pregledi stanja fondov, ki so jih izvedli v nekaterih ameriških knjižnicah že v osemdesetih letih, so dali srhljive rezultate: 25-30% knjižnega gradiva je bilo zaradi krhkosti papirja že neuporabnega. Analize so pokazale, da knjige v teh knjižnicah propadejo za okoli 85% v 22 letih. Tekom raziskovalnega dela, ki je potekalo v okviru raziskovalnega projekta 6. Okvirnega programa Evropske komisije PaperTreat, smo odločili za pregled gradiva, ki ga hrani Narodna in univerzitetna knjižnica, s čimer smo hoteli dobiti natančne podatke o tem, koliko gradiva je natisnjenega na t.i. kislem papirju in v kakšnem stanju je papir iz določenega obdobja. Zaradi enkratnosti in neobnovljivosti številnih predmetov kulturne dediščine na papirju smo pri njihovi karakterizaciji pogosto omejeni na neporušne ali mikro-porušne analitske metode. Pregled stanja gradiva smo opravili z vlakninsko analizo, pH in molske mase z uporabo velikostne izključitvene kromatografije in viskozimetrije.
Pri raziskovalnem delu smo z študijem hitrosti razgradnje celuloze v papirju, tudi z večjo vsebnostjo lignina, saj predstavlja znaten delež v knjižnih zbirkah 19. in 20. stoletja, določili stabilizacijo postopka razkislinjenja. Tipičen obsega stabilizacije opazimo pri pogojih uporabe (20 ° C) v primerjavi z neobdelanim papirjem.
Podatki pridobljeni tekom dela nam omogočajo oblikovanje najprimernejše strategije varovanja gradiva. |
|---|
