51. Avgust Berthold, peti slovenski impresionist in njegova prva razstava v Beogradu / Avgust Berthold, peti slovenački impresionist i njegova prva izložba v BeograduSarival Sosič, 2019, izvirni znanstveni članek Opis: Avgust Berthold je bil dinamična, aktivna in ustvarjalna osebnost, ki je krepko zaznamovala naš kulturni prostor v začetku dvajsetega stoletja. Kot sopotnik slikarjev impresionistov je z njimi aktivno sodeloval, hkrati pa sam ustvarjal kvalitetne umetniške fotografije, zato ga danes razumemo kot petega slovenskega impresionista. Tako kot ostali štirje impresionisti je tudi Berthold zaslužen za to, da je postavil slovensko umetnosti ob bok takratni evropski umetnosti. Za njegovo razgibano delovanje je pomembna 1. jugoslovanska umetniška razstava iz leta 1904 v Boogradu, na kateri je razstavil 12 fotografij (Portret, Del iz okolice Münchna, Zima, Pod snegom, Moja ljubezen, Samota, Portret slikarja Riharda Jakopiča, Del iz škofjeloške okolice, Kronberg na Taunusu, Noč, Večer, Poletje). Te fotografije so bile izdelane v gumijevem postopku in zato zelo podobne impresionističnim slikam. Motivno so prevladovale impresije intimnega pejsaža, pomeben fotografski portret s te razstave pa je zagotovo Portret slikarja Riharda Jakopiča.
Ključne besede: piktorialistična fotografija, slovenska fotografija v začetku 20. stoletja, umetniška fotografija, peti slovenski impresionist, slovenski impresionizem, umetniški fotograf, fotografija in razstavljanje
Objavljeno v RUNG: 21.07.2020; Ogledov: 2677; Prenosov: 0
Gradivo ima več datotek! Več... |
52. Avgust Berthold, peti slovenski impresionist (1880-1919)Sarival Sosič, 2020, izvirni znanstveni članek Opis: Avgust Berthold (1880–1919) je bil prvi fotograf na Slovenskem, katerega fotografije so prešle iz obrtne na kvalitetnejšo in evropsko primerljivo raven. Bil je dinamična, aktivna in ustvarjalna osebnost, ki je krepko zaznamovala naš kulturni prostoru. Njegov opus potrjuje veliko estetsko širino in izrazno moč fotografskega medija v začetku 20. stoletja. Ustvaril je nekaj pomembnih fotografskih del (Sejalec, Orači, različne žanrske podobe ljudi pri vsakdanjih opravilih, več motivov brez in narave v različnih letnih časih, motive morja in jadrnic, motive z arhitekturnimi poudarki, na primer podobe iz Benetk, portrete Riharda Jakopiča, Ivana Groharja in Ivana Cankarja ter portrete mnogih takrat znamenitih Slovencev, Devin, Crngrob, motive iz Postojnske jame …), ki sodijo v vrh takratne slovenske likovne umetnosti. Kot sopotnik slikarjev impresionistov je z njimi aktivno sodeloval in po pregledu ter analizi njegovega dela ga lahko umestimo med slovenske impresioniste – danes je Avgust Berthold peti slovenski impresionist –, torej umetnike, ki so postavili slovensko umetnost ob bok takratni evropski umetnosti. Izpostaviti pa je potrebno tudi, da je pri oblikovanju ter izdaji slovenskega evra 2007, oblikovalec Miljenko Licul kot edino likovno pobodo na slovenskih evrih izbral prav Bertholdovega Sejalca in ga umestnil na 5 centov. Leta 2008–2009 pa je bila v Norodni galeriji Ljubljana pripravljena obsežna razstava za naslovom Slovenski impresionisti in njihov čas 1890–1920. Na tej razstavi so v posebnem razstavnem prostoru (razstavni sobi) razstavili izbrana in najboljša dela fotografa Avgusta Bertholda. Na njej je Berthold dobil zasluženo priznanje kot peti slovenski impresionisti, s poudarkom, da je glede na njegovo ustvarjalno delo in življenje, povezave in potovanja bil prav on tisti, ki je v naš takratni prostor prinašal nove, sveže in najmodernejše ideje, znanje in poglede na umetniška dogajanja tistega časa in prostora. Prav to tezo lahko potrdi Bertholdovo poznanstvo z razgledanim in uveljavljenim nemško avstrijskim modernističnim pesnikom Rainerjem Maria Rilkejem. Po razstavi so njegova dela postala del nacionalne kulturne dediščine Slovenije in so danes sestavni in razstavni del zbirke Narodne galerije Ljubljana.
Ključne besede: piktorialistična fotografija, peti slovenski impresionist, sejalec v fotografiji, umetniška fotografija, žanrska fotografija, nacionalna dediščina, fotograf umetnik
Objavljeno v RUNG: 21.07.2020; Ogledov: 2508; Prenosov: 0
Gradivo ima več datotek! Več... |
53. Telo je prostor podobSarival Sosič, 2019, predgovor, uvodnik, spremna beseda Opis: Telo je naravni prostor podob, na njem ali v njem se lahko tvori izrazni sistem poln pomenskih zgostitev; telo je kraj mnogoterosti podob. Ima značilno »reliefnost«, in ko se izpostavi določen element ali segment telesa, npr. glava ali intimnejši predeli, se pričnejo gostiti posebne telesne mimike (oblike) in prav v izbranih akcentih telesa ustvarjalka Tina Kolenik domiselno prehaja od podob iz realnega življenja k likovno stopnjevanim izraznostim. Namreč umetnost danes je velikokrat praktična in tako v soodvisnosti z vsakdanjostjo, a hkrati v sebi še vedno ohranja kognitivni sistem ter metaforične nivoje, skozi katere gledamo dlje od gole realnosti, tja proti najbolj poglobljenim osebnim likovnim zgodbam. Telo in vse kar se okoli njega dogaja je nekakšno prizorišče prepletanja notranje osebnega z zunanjim družbeno sociološkim ter predstavlja neizmeren izpovedno tematski prostor v sklopu katerega se manifestirajo najbolj prefinjeni in poglobljeni narativni nameni umetnosti. Tako lahko preko telesa opazujemo različne nivoje mimetičnosti in če so prisotni prepoznavni segmenti ali elementi, je prav gledalec tisti, ki sprejema in razpoznava ter se naveže na nekaj njemu že znanega ali uveljavljenega znotraj realnega sveta in znotraj likovno estetskih pripovedi. Pogostokrat pa se telo obravnava tudi skozi element nepričakovanosti, kjer se prepoznavnost odmika v polja zakritosti in prekrivanja ter proti konotativno ter sugestivno bolj zamaknjenim (manj prepoznavnim) nivojem ter tudi večji seksualnosti. V številnih projektih je likovna ustvarjalka Tina Kolenik problematizira vlogo telesa in njegovih zmožnostih (limitih) likovne obravnave, tokrat pa se je koncentrirala na glavo in intimnejše dele telesa. Glava je postala domiselna likovna zgodba vpeta med glavo kot likovnim nosilcem ter (kako izvirno) lubenico kot možnim likovno aktivnim predmetov (sadežem), torej artefaktom, ki omogoča organizacijo oblik – najrazličnejših pokrival. Dokončni likovni sestav nam odkriva celovit in domiselno združujoč niz ustvarjalnega postopka - najprej kot razmerje med umetnostjo telesa (body art), nato kot dinamizacijo umetniškega sistema kot akta performansa, kjer poteka likovna igra oziroma tista prava zgodba (v primeru te serije iz lubenice izoblikovana različna pokrivala) ter kot končni produkt fotografije – selfiji - z natančno definirano in likovno urjeno podobo pokrite glave z ustrezno obrazno kretnjo. Ustvarjalni postopek je domišljeno sistematičen, sklenjen in predstavlja celovit avtorski koncept, fotografsko (izključno selfiji) urejeno zapisan in razstavno vabljivo izpostavljen. Tako kot v večini prejšnjih likovnih delih, akcijah ali performansih se Kolenikova tudi tokrat natančno osredotoči na izbiro materiala, njegovega premišljenega oblikovanja ter ustvarjanja umetnosti s telesom kot prizoriščem, kjer se dogajajo zgodbe, izostrijo pogledi, nastajajo situacije in izoblikujejo mnenja, ideje in asociacije.
Ključne besede: seksualnost in performans, sefi in seksualnost, telo kot perspektiva nepričakovanega, body art in fotografija.
Objavljeno v RUNG: 21.07.2020; Ogledov: 2544; Prenosov: 0 |
54. Zmagoslavje podobSarival Sosič, 2018, predgovor, uvodnik, spremna beseda Opis: Ponavljanje kot nosilec ideje in ponavljaje kot nosilec izkušnje samega medija; v primeru predstavljenih umetnikov v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju, medija slike ali medija risbe. In če razmišljam dalje, ko opazujem umetniška dela avtorjev kot sta akademska slikarja Zvonko Čoh in Milan Erič mi misel vedno znova zaide v opazovanje razmerij med svetlobo in telesi, med sencami in telesi, ali drugače v svetlobi se telesa razkrivajo tudi tako, da se na njih samih oblikujejo sence in tako podobe pridejo na svet v konkretnih telesnostih podob, ki so razvijale svoj učinek že iz svojega materiala in formata. Ali če parafraziram Paula Kleeja, s podobami predstavljamo tisto, česar se ne da upodobiti, kar pa vendarle mora postati vidno v podobah nove vrste. In podoba postane podobna šele takrat, ko jo oživi gledalec, tako ima podoba vedno mentalen, medij slikarstvo pa vedno materialen značaj in v našem čutnem vtisu se oboje poveže v enotnost, torej ustvarjalni umetniški vtis. Na razstavi, ki sta jo v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju pripravila akademska slikarja Zvonko Čoh in Milan Erič lahko sledimo preobrazbam podob oziroma aktualno v imenu realnega postaja likovna igra najrazličnejše figuralike, narave kot nosilke zgodb in izrazov ter geometrije kot gradnika celovitosti kjer vedno in znova prevladuje za oba ustvarjalca tako značilna in izrazito upoštevana risba, torej risba kot primarni likovni jezik s katero se najbolj pristno približamo bistvenosti izraza ali enostavnosti likovne pripovedi.
Ključne besede: umetnost kot igrivost, hudomušnost v umetnosti, elementarnost vsakdanjosti v slikah, abstrakcija in figurativnost, risba, črta kot nosilec podobe, ironija v slikarstvu, komičnost v slikah, grotesknost sodobne likovne umetnosti, karnevalskost v slikah.
Objavljeno v RUNG: 21.07.2020; Ogledov: 2554; Prenosov: 0 |
55. |
56. Sin in sinSarival Sosič, 2020, umetniško delo Ključne besede: žanrski sinkretizem, družbenokritičn i roman, pravljica, utopija in antiutopija, roman, glaba, himna glasbi, violina v romanu, glas v romanu
Objavljeno v RUNG: 21.07.2020; Ogledov: 3429; Prenosov: 0 |
57. |
58. |
59. |
60. Sarival Sosič: Vsaka slika je zgodbaSarival Sosič, 2020, predgovor, uvodnik, spremna beseda Opis: Akademski slikar Bojan Bensa tokrat predstavlja izbor slikarskih del vse od leta 1983 dalje pa do svojih zadnjih slik, ki so nastale v obdobju 2019 in tudi v začetku leta 2020. Razstava s poetičnim naslovom Pomembne zgodbe močno žarijo že v samem naslovu opredeli tisto najbolj izrazito polje Bensinega ustvarjanja kot so močne, živahne, tudi divje barve. In prav skozi sicer domišljeno, a tudi občasno impulzivno nebrzdano barvno silovitostjo, pred nami nastaja svet podob, svet prežet s figuraliko tako ljudi kot živali in predvsem likovni svet, ki niha med konkretnostjo oziroma naslonom na določene vsebine in med meditativnostjo z rahlo navezavo ali na magičnost ali celo na nadrealnost upodobljenega. Bensa v slike pogosto umešča neobičajna razmerja med človekom in živaljo, jih slikarsko preučuje, razvija in zelo intuitivno razširja v bolj celovit in konotativno bogat pripovedni sistem. V slikah se prepletajo številni podtoni, pojavljajo variabilna in razrahljana mesta, kjer se pomeni vedno znova izmikajo v področja naključnega, nedefiniranega, nepojasnjenega, slutečega in zelo skrivnostnega. Prikazane pozicije in približani odnosi človeka in živali ne izpostavljajo nobenega hierarhičnega razmerja, kjer bi figure človeka prevladovale, pač pa se med živalmi in ljudmi vzpostavlja enakovreden, privlačen, celo atraktiven in pristen odnos. Slikar razkriva primarnost, naravnost, nekakšno arhaičnost odnosov bitij, ki so se v razvoju verjetno zaradi človeka preveč oddaljili in se medsebojno pogostokrat izključevali. Bensa uresničuje podobe večinoma na kontemplativnih barvnih odnosih, saj tako pospešuje kontraste ter ustvarja potrebno dramatičnost likovne zgodbe ter določeno mero skrivnostnosti, ki mu je še posebej blizu. Predvsem daljni, neobičajno privlačni in tudi občasno težje razumljeni ter skrivnostni svet Azije, predvsem Japonske kulture, jo že od slikarjevega ustvarjalnega začetka dalje bistveni likovni sistem, ki tako vsebinsko kot tudi barvno gradi številne likovne serije.
In kakšna je nekoliko podrobneje analizirana Bensina likovna govorica? Umetnik sistematično preučuje razmerja med figurami umeščenimi v prostore, ki se na asociativni plasti povezujejo z znanimi okolji, hkrati pa je figuralni svet ujet v ali izmuzljivo ali pa točno določeno idejo, ki jo Bensa naprej spoznava in nato preučuje ter postopno razvija in povezuje z različnimi stopnjami bivanja in raznolikimi doživljaji iz osebnega življenja. Tako ustvarja vzporednosti med zgodbeno realnostjo in med zgodbeno mističnostjo, pri čemer vedno ostaja na ravninah prepoznavnosti in določene logičnosti, ki sliko zapakirajo v vabljivo barvno, vsebinsko likovno energijo, ki žari s sten in zaobjame gledalca ter ga popelje v svet likovne kontemplacije. Likovno polje umetnika se razvija skozi stopnjevano barvno učinkovanje, odkrivanje novih razmerij med barvno gostoto, likovno strukturo in dinamizmom oblik v prostoru. Tako so barvni nanosi narejeni ali v hitrih, sunkovitih gestah, z ekspresivnim značajem ali pa so premišljeni, umirjeni postopki nanašanja, prepletanja barv znotraj različnih vertikalnih in horizontalnih polj, tudi ostreje lomljenih linij, ki na takšen način izpostavijo poudarjeno ekspresivnost. Tako so barvne napetosti obravnavane tudi kot živahne raznolikosti svetlobno-barvnega plastenja.
Ključne besede: slikarsko plastenje, slika je zgodba, barvna uglašenost, močne barve v slikah, razmerje med figuro in prostorom, telo kot prizorišče osebnih in družbenih prepletanj
Objavljeno v RUNG: 20.07.2020; Ogledov: 2977; Prenosov: 0 |
