| Opis: | Soča je v zgornjem toka do sotočja z reko Tolminko, ena izmed najbolje ohranjenih alpskih rek. Kljub temu je bilo v preteklosti narejenih zelo malo celovitih raziskav gozdov obrežnega pasu, ki so z reko neločljivo povezani. V našo raziskavo smo vključili del porečja med Kobaridom in Tolminom. Ugotovili smo, da obrečni gozdovi preučevanega območja niso homogeno rastišče. Sestavlja jih več fitocenoloških združb, ki so sindinamsko povezane. Velika večina obrečnih gozdov preučevanega področja je mlajša od 50 let in je nastala z zaraščanjem kmetijskih površin ali iz degradiranih gozdov. Posledica tega je med drugim tudi struktura gozdov, saj prevladujejo raznomerni gozdovi ali mlajši razvojni stadiji, te pa človek s svojimi posegi pogosto vrača v začetne razvojne faze. Z redkimi izjemami je tudi zasnova gozdov slaba. Glede na vegetacijske in sestojne lastnosti smo obrečne gozdove preučevanega območja razdelili na šest sestojnih tipov. Primerjava funkcij in lastnosti gozdov posameznih tipov pokaže, da so si med seboj podobni sestojni tipi inicialno vrbovje, belo vrbovje in sivo jelševje. Gozdovi te skupine so pod vplivom talne vode in visokih poplavnih vod. Med funkcijami prevladujejo večinoma ekološke vloge gozda. Delež mehkih listavcev v lesni zalogi je velik, skupaj pa obsegajo gozdovi teh kategorij 62% površine vseh obrečnih gozdov na preučevanem območju. Bolj kot gozdnogojitveni posegi, ki so v teh gozdovih dokaj redki, so za te sestoje pomembne lastnosti okolja, ki omogočajo njihov obstoj (visoka nivo talne vode, odsotnost človeških posegov v rastišče in tok reke). Pomembna lastnost druge skupine, v katero uvrščamo sestojna tipa pionirski gozdovi višjih rečnih teras in obvodni koridorji, je pomanjkanje stika s talno vodo. V drevesni plasti teh tipov prevladujejo vrste, ki se pojavljajo na bolj sušnih rastiščih obrečnih gozdov (veliki jesen, lipovec, beli gaber, graden). Ker imajo ti gozdovi večji lesno proizvodni potencial je predvsem pomembna zmernost ukrepov in omejitev človekovih posegov, predvsem takih, ki imajo za cilj spremembo rabe zemljišča (paša v gozdu, krčitve). Ta razred obsega 30% površine analiziranih gozdov. V tretjo skupino obrečnih gozdov smo uvrstili antropomorfne gozdove v katerih so človeški vplivi že tako veliki, da ti gozdovi opravljajo predvsem socialne funkcije. Ta sestojni tip gozda, ki predstavlja 8% površine obrečnih gozdov, bi bilo smiselno upravljati kot park in ne kot gozdno površino. Usmerjanje obiskovalcev v to področje bi ostale, bolj ohranjene sestojne tipe razbremenilo pritiska človeških dejavnosti (turizem, rekreacija, gradbeni posegi). Na osnovi rezultatov analize rasti in prirastka najpogostejših drevesnih vrst obrečnih gozdov preučevanega območja lahko zaključimo, da imajo predvsem siva in bela vrba, nekoliko manj pa tudi siva jelša, zelo velik višinski (vrba do 1,14 m/leto) , debelinski (vrba do 1,4 cm/leto) in volumski prirastek. Prav zaradi hitre rasti pa se osebki te vrste tudi hitro starajo. Ker je bilo območje severne Primorske poseljeno razmeroma zgodaj, je bil tudi pritisk na obrečne gozdove že v preteklosti zelo velik. Analiza starih kart je pokazala, da je bila do začetka dvajsetega stoletja površina obrečnih gozdov na analiziranem območju pod 50 ha. V procesu zaraščanja kmetijskih površin v Sloveniji, ki traja še danes, se je ta površina povečala na 229,16 ha. Naloga je pokazala, da preučevano območje ni neokrnjena divjina temveč tako kot skozi celotno zgodovino tudi danes ostaja stičišče mnogoterih, pogosto tudi nasprotujočih si interesov. Izboljšanje stanja obrečnih gozdov na področju med Kobaridom in sotočjem z Tolminko lahko dosežemo le z upravljalskim načrtom, ki bo uskladil želje skupnosti in različnih strok. Tako bodo ti sestoji s primernim gospodarjenjem v prihodnosti lahko izkoristili ves potencial za nudenje ekosistemskih storitev v krajini in obdržali pomen ki ga nedvomno imajo. |
|---|
